Sicer pa sem se slišala s prijateljicami iz Ljubljane, katere mi vedo povedati o zadnjih nakupih pri košarkarjih Olimpije in o razprodaji pri Interblocku. Tudi Joc Pečečnik, kot kaže, ne zdrži tempa oziroma se je moral ukloniti recesiji, čeprav se mi zdi, da v resnici ni čisto tako. Recesija pri Jocu bolj služi kot izgovor, da naredi tisto, kar bi moral že od vsega začetka. Zdi se mi, da v času gospodarske krize najbolj cvetijo igre na srečo oziroma razne loterije, in ker je Pečečnik ravno v tej branži, ima v zadnjem času verjetno kar lep priliv na bančni račun. Sicer pa kaj bodo klubu z vizijo igralci, ki v bistvu samo hodijo v službo? Pravi način je, da se klub osredotoči na mlajše, mlade kakovostne slovenske igralce in naredi čez tri ali štiri leta kakšen odmeven rezultat. Povsem mogoče je seveda, da za vsem skupaj stoji tudi Srečko Katanec. Za njega je popolnoma jasno, da nima najraje igralcev, ki mislijo tudi s svojo glavo. In mladinci tega gotovo ne počnejo. To je idealen delovni krog za Srečka, ki lahko mlado in voljno glino gnete po svoji volji in potem oblikuje v igralce, kakršne si on želi. Seveda daleč od tega, da bi mislila, da je to nujno slabo, vendar mislim, da mora biti igralec, ki ga Srečko dobi v roke, značajsko zelo močan, predvsem pa mora imeti motiv. Iz ene generacije bi lahko skoraj zagotovo dobili tri ali štiri igralce, ki bi lahko povsem solidno igrali v najboljših evropskih ligah.