O vzornikih je v naši interaktivni resničnosti sicer sila delikatno govoriti, pa vendar, nekoga moraš imeti rad, mar ne. Moja prva spontana asociacija ob pogledu na Vahnovo menažerijo je bil Régis Loisel, avtor, ki so ga v času Stripoteke lahko spoznali tudi bralci na področju bivše Juge. V novejši slovenski zgodovini je bilo takih priložnosti bore malo. Še manj kot stripov. Heh, itak pravijo, da stripov, ki so ti bili v mladosti všeč, pozneje ne smeš znova brati. “Loiselov Peter Pan je kul. Mračni, umazani, zajebani London prejšnjega stoletja. Peter Pan za odrasle, ki ni porno verzija. Strip, v katerem morske deklice nimajo modrčkov. Ker jih pač nikoli niso imele, dokler ni mimo prikolovratil Disney. Disneyjev problem je, da ima porezane kremplje, da je steriliziran in kastriran. McDonalds varianta. Všeč mi je Simon Bisley in njegov Lobo v smislu lomljenja tabujev, cinizma in parodiranja ekstremnega nasilja. V srednji šoli bi pri priči padel dol. Zdaj pa takega stripa ne bi več risal. Saj je fino, toda vmes so se zgodile nekatere reči. Vojna v Jugoslaviji. Ivo Štandeker, ki se ni vrnil iz nje. Naenkrat ne najdeš več užitka v zgodbah, kjer se ljudje z orožjem preganjajo naokoli, lomijo ude in trgajo glave. Odrasteš. Nenadoma se ti te tako imenovane otročje zadeve zazdijo veliko bolj resne. Ne vem, ali sem stripe dejansko prerasel ali pa so bili nekoč resnično boljši. Dva, največ tri na leto najdem, ki so mi res všeč. Mogoče smo prežrti vsega.” Zanima ga Jean-Claude Mézieres. Pa ne kot avtor sci-fi seriala Valérian, ampak kot dizajner scenografije filma Peti element. Zanimajo ga enciklopedije žive narave. Njegovi viri. Ker želi, da so risbe pristne in žive. Da bi jih lahko prijel. “Poznaš Bisleyjev Judgement on Gotham, kjer se spopadeta Batman in Judge Dredd?” Poznam. Morda edini res dober superherojski crossover. Duhovit in originalen. “Supernegativec Scarecrow ima nek sprej. Ko te z njim pošprica, doživiš svojo najhujšo moro. Ko sprej usmeri v Dreddovega večnega nasprotnika, bivšega kolega in bad guya po imenu Judge Death, začne ta vreščati in doživljati svojo najhujšo moro. Hej, mozga Scarecrow, le kaj lahko na smrt prestraši poosebljenje smrti? In na naslednji strani vidiš. Zajčki, konjički, ptički, angelčki. Pazi, surovi, subverzivni Bisley je zrisal nepopisno srčkane zajčke, tako luštkane konjičke in tako čudovita pravljična bitja, da sem kar zijal. V tem je keč. Če znaš risati podivjane gmote mišic, potem moraš znati narisati tudi srčkanega zajčka. Tako srčkanega zajčka, kot ga Jelka Reichman ne bo nikoli narisala. Točno takega, kot ga hoče Svetlana. Uporabljati moraš čim več temnih barv, da bodo potem svetle bolj sijale.”