ON (odg; naslednje jutro): Včeraj…… je bilo včeraj. Danes je pa … enako. In predvčerajšnjim in pojutrišnjem. Kaj naj rečem? Kar ti še nisem, pa sem želel? Sem si premalo želel? Nak. Samo nisem nikoli želel poseči vmes. Med vaju. Ampak kakorkoli. To je bilo in imel sem veliko lepih trenutkov, ko si bila v bližini. Nikoli ne bom pozabil ….. Hmm. In kaj naj? Ne želim te izgubiti kot prijateljico, hkrati bi pa rad, da končno veš. A veš, kaj je fajn? Da pišem ljubezensko pismo. Ja, to je! Pa ga vzameš tako ali ne. In prav dobro je, ker se počutim tako smrkav, tako lahkotno. Pa se ne bi smel. Saj sem hudiča poročen. Na drugi strani pa tako in tako nič nimava in nisva imela. Ja, imel bi te. Vseeno kdaj! In nimam posebnih okoliščin, če odmislim tebe. Ampak veš, sem relativno tradicionalno vzgojen. Sem verjel v to, da je »v dobrem in slabem do konca…« to prava stvar. Pa se je obrnilo, da sem z ločitvijo šele začel živeti, ker sem vedel, da garancije ni za ničesar v življenju. Imam rad svojega otroka. Neizmerno. In sem se naučil, kaj je ljubezen do partnerja, kaj do otroka, kaj do prostega časa … Biti sam, je zelo enostavno. Ni pa tako lepo! Ja, kot rečeno je fajn biti sam ampak jaz moram imeti nekoga rad! Saj se grdo sliši ampak meni srce igra, če lahko pridem domov in so te veseli. Ne ravno vsaki dan, a vseeno. Rad imam vesele ljudi, odprte, gobčne … kar sam nisem. In ti si takšna. Odprta. Topla oseba. Ampak res ne morem pisati. Ves dan se spravljam k pisanju in imam metuljčke v trebuhu. Če bi me morala ustavit? Hmm. Ne želim, bilo bi pa dobro.