Kadar se otrok neprimerno vede, pljuva, kriči, grize druge, ne dela domačih nalog, preklinja, skače po stolih, brca pod mizo, se zaletava v druge, tepe in še kaj … kaj storimo? Lahko to opazimo, slišimo, sprejmemo informacijo, ki nam jo da vzgojiteljica ali učitelj, se pogovorimo z otrokom, ukrepamo tako, kot smo dogovorjeni, ali pa napademo tisto osebo, kaj da govori o našem otroku, da naš pa že ni takšen … Poleg naštetega pogosto uporabljamo tudi tisoč in en izgovor, ki nam je na voljo. Poglejmo nekaj najbolj znanih in jih skušajmo črtati iz svojega besednjaka. Zagovarjanje otrokovega neprimernega vedenja je sporočilo otroku, da mu ni treba prevzemati odgovornosti za svoja dejanja, kajti … Včeraj je bila polna luna. Imel je angino, pa še ni povsem zdrav. Ni spal, pa je nerazpoložen. Učiteljica ga je nadrla in zato noče napisati naloge. Teta je prišla iz Amerike. Babica mu ni dala miru. Odkar imamo mačka, je začel praskati. Rastejo mu zobje, pa grize. V vrtcu se je naučil pljuvati. Dedka je slišal preklinjati. Gledal je poročila in je začel lagati … Planet Merkur potuje v obratni smeri. In blablabla …