Dogodki in z njimi povezana energija Boštjana obsedajo od malega. Medtem ko so drugi fantje po stenah lepili posterje motorjev in filmskih igralk, so njegove stene krasili izrezki iz časopisov z aktualnimi naslovi. Zakaj? Ker so ga, pravi, nekateri ljudje in dogodki prav vlekli vase. Takole opisuje, kaj se je dogajalo: »Vstopil sem v sestrino sobo, kamor me je privabila glasba. Sestra je pela in plesala, jaz pa sem jo gledal. Hotel sem vedeti, kdo poje. Bila je začudena, da ne vem, kdo je Elvis. A Elvis, sem ponovil pri sebi. Nič več nisem slišal ne glasbe ne sestre, v ušesih mi je šumelo, čutil sem, kako mi telo drhti, zameglilo se mi je pred očmi in v trenutku sem izgubil vso moč. Zaprl sem vrata in se opotekel na dvorišče. Vedel sem, čutil sem, da bo njen priljubljeni Elvis umrl. Nekje sem to že doživel. Ko je prišel čas pobiranja krompirja, je sestra prijokala na njivo. Glasno je vpila, da je umrl Elvis Presley. Bil sem tiho, takrat še nisem razumel.« Je pa mali Boštjan začel opazovati dogodke in beležiti svoje odzive nanje ter bolj ali manj močna sporočila, ki jih je zaznal v zvezi z njimi. »Dogodki potujejo, da rečem tako, vse okoli nas. Nevidni so, ker jih nihče ne išče, nihče ni pozoren nanje. A za to, da jih opaziš, ne potrebuješ nadnaravnih sposobnosti. Vsi imamo intuicijo, le naučiti se moramo prisluhniti samim sebi. Jaz nisem noben videc, le bolj izražen notranji čut imam in veliko veliko treninga.« Po njegovih besedah se mu je kmalu nabrala gora dokazov, da lahko predvidi dogodke. Začutil je strmoglavljenje Adrijinega letala na Korziki, smrt Leonida Brežnjeva in nesrečo raketoplana Challenger. »Počasi sem se navadil razumeti svoje občutke, energiji dogodka slediti in ugotovil sem, da nanjo lahko tudi vplivam.« Energijo, ki jo čuti po vsem telesu, kadar se v dogodek potopi in ga ujame, opisuje kot mehko in močno, kadar je dobra. Kadar človek (podjetje, pogodba, načrt ali kaj tretjega) drvi v pogubo, pa naj bi bila ta energija slabotna in prekinjajoča. Kakršnakoli že je, Boštjan pravi, da jo lahko okrepi s svojim energijskim potencialom. »To je zelo naporno in me čisto izčrpa. Energija je pač končna in tudi moja se porabi. Temu delu pravim energijsko varovanje, kjer na daljavo projiciram svojo energijo v nekoga ali neki dogodek. A tako lahko varujem le, kadar sem sam v popolnem ravnovesju in le eno stranko hkrati.«