be iz svojih posušenih riti. A vi pa še kar čakate, še nič otrok? Da ne bo prepozno. Saj veste, biološka ura, ta tiktaka. Koze frustrirane! Nalašč jih dražim. »Oh, pozabila sem, nimate časa. Otroci pomenijo odrekanje, kajne? Midva si lahko privoščiva, sva brez otrok,« rečem in se režim. »Kislo grozdje, lisica in …« iztisne Žare. Ignoriram ga. Večino časa ga ignoriram. Ali pa: »Kdo neki bi rodil otroke v tak svet? Neodgovorno!« In se pokažem z novo obleko, se baham s potovanjem in razvajanjem v kakšnem wellnessu. Kar naj mi zavidajo, matrone. Z Jano sva si bili tako, ti meni, jaz tebi. Skrivnost za skrivnost. Potem jaz magisterij in to ušivo službo na šoli bogu za hrbtom, na šoli z enim samim primerkom moškega spola, in ta je moj Žare, in ona z diplomo in z otroki in nič službe. »Pa ima čas, Jana? Dva otroka ima, ima čas za prijateljstvo?« Pa prav Žare bi o prijateljstvu. Samo znance ima, bežne znance, ki se gredo moško tovarištvo, košarko in pivo, a prav on mi bo nakladal? Dobro se poznava z Jano, veva, kaj misliva, vsaj jaz vem, kaj misli Jana. Me imamo intuicijo, me imamo čustva in bližino. In Jana je mama, mame tolažijo. Res sem potrebna ženskega klepeta ali izpovedi ali molka. »Izguba časa, če mene vprašaš,« reče Žare, »polno torbo kontrolk imaš, če se ne motim.« On mi bo pravil. Sita sem navodil, sita sem kontrole in pokroviteljsko privzdignjenih obrvi. Zdaj sem zdrava. Še nikoli nisem bila tako zdrava. Glasovi so utihnili. Papa, bajbaj. Epizoda končana, bi rekel moj šrink. »Okoliščine vam niso naklonjene,« bi rekel, »ampak glede na vaše napredovanje pri premagovanju stresnih impulzov, glede na dobre učinke zaviralcev prevzema, in ker presinaptični nevroni dosegajo distalne konce aksona, koncentracija nevrotransmiterjev v sinapsah narašča.« Hvala, moj rešitelj, zelo mi je odleglo in vse sem razumela, doktor. Zdaj imam lahko otroke. Tretji poskus, doktor. Zadnji poskus. Psiha stabilna. Uspeh biomedicine, psihiatrije in mojih angelov. Žare je stranski igralec, Žare je statist. Jaz posoda njegovega imena. Takrat, v pretekliku, v pravljičnih časih, je govoril tisto zguljeno, kaj