Večina mladih samcev zapusti matično skupino, ne da bi jih srebrnohrbti samec nagnal, in živijo sami, dokler si ne ustanovijo svoje skupine. Vendar pa jih prej čaka kar nekaj let samotarskega življenja, saj je konkurenca huda. Res je sicer, da se samice raje pridružijo osamljenemu samcu ali manjši skupini, saj se taki samci bolj potrudijo pri samicah kot tisti, ki že imajo harem. Kljub temu pa se ne pridružijo prvemu samcu, ki ga srečajo, ampak izberejo tistega, ki jim je najbolj po volji. Pri tem jih zapelje kakovost njegovega ozemlja. Seveda pa sta pomembna tudi njegov pogum in moč, ki jim zagotavljata, da bodo varne pred plenilci in drugimi samci. Veliko je namreč samcev, ki nimajo stalnih samic, in takih, ki jih sploh nimajo. Če v boju z njimi vodja skupine izgubi, novi samci pogosto pobijejo vse mladiče, ki niso njihovi, in s tem pripravijo samice, da so godne za parjenje in jim donosijo njihove mladiče. Takšno vedenje je kar pogosto v živalskem svetu, iz pravljic pa vemo, da tudi pri ljudeh pastorkom in pastorkam ni vedno z rožicami postlano. Samice skotijo po enega mladiča, s katerim ostanejo tri do štiri leta. Zanj skrbijo z veliko potrpežljivosti, igrivosti in z veliko ljubezni. Nagajive mladiče učijo discipline z ostrimi glasovi, značilnimi položaji telesa in strogimi pogledi.