eta 1983 je bila glasba Jacksonovega Thrillerja vsepovsod. Kdorkoli je imel gramofon, je imel tudi ta album. Tisto poletje se je na veliko predvajal tudi Combat Rock skupine The Clash. Ta dva albuma in Nebraska Brucea Springsteena so burili domišljijo leta 1983. A Jackson je najbolj kraljeval, saj je zajemal najširši krog poslušalcev in je najbolje pokrival tako radio kot televizijo. To so bili zgodnji časi videospotov in Thriller, ki ga je režiral John Landis, je bil zares nekaj izjemnega. Bil je čudež, tako kot tudi svileni, gladki pop soul, ki ga je sproduciral Quincy Jones. Obojega je bilo tistega poletja preveč in zame je bil pravi triler, ko je iz TV-škatle vnovič pokukal zombijevski Michael. Ne glede na te drobne osebne najstniške melodramice bo album Thriller za vedno izjemen, in kakopak še danes nadvse gladko teče. Quincy je zares znal iz Michaela Jacksona izvleči najbolje. Thriller je bil tako popoln uspeh, tako enkraten, da ga je bilo nemogoče ponoviti. Čeprav je imel Jackson pozneje kar nekaj svetlih trenutkov, je retrospektivno povsem logično, da višav, ki jih je dosegel med letoma 1982 in 1984, ni mogel ponoviti. Preprosto je šel predaleč. Na vrhu je bilo težko ostati, povratka v resničnost