Avtorica monologov, dram, poezije in prepričljiva pripovedovalka zgodb v živo – kar je dokazala tudi z branjem svoje poezije – med bivanjem v Kočevju ni razvijala prvotne ideje, ki je povezana s preteklostjo, z zgodbami suženj, ki do zdaj niso imele priložnosti, da bi se jih slišalo. Malika Booker namreč piše v imenu žensk, ki nimajo glasu: »Pišem, ker mi mama pravi, da pripadam prvi generaciji žensk, ki lahko pove svoje zgodbe, in ker vem, da je na svetu veliko žensk, ki nimajo glasu. Pišem, da bi osmislila življenje, da bi navadno spremenila v nenavadno. Pišem, da bi povedala zgodbe, naše zgodbe.«