napake postavili drugim na ogled. Vsako življenje nosi neko bolj ali manj obremenilno skrivnost. Kadar obiščemo kotiček srca, kjer ta skrivnost živi, se porodi krivda. Kadar je breme krivde sorazmerno s tistim, kar se je zares zgodilo, in z našim deležem in odgovornostjo povezano s tem, potem je to breme ustrezno. To je zelo pomembno stanje in hkrati stanje, o katerem je zelo težko soditi. Včasih se poču timo krive za stvari v preteklosti, ki nam ne bi smele vzbujati krivde. Ker se zaradi nečesa slabo počutimo, se nam zdi naš delež v tem dosti večji, kot je v resnici bil, in si za nazaj pripisujemo več moči in svobode, kot smo jo v tistih okoliščinah dejansko imeli. Krivda sama zase je brez pomena. Pripada preteklosti, preteklost pa je končana in je ni več. Ne glede na to, kakšno krivdo občuti mo, se ne moremo vrniti nazaj v tisti čas in okoliščine ter ravnati častno, kot si sedaj želimo, da bi takrat. Ena od velikih posledic razvoja sodobne kulture je način, kako smo se osvobodili kljuva jočega občutka krivde, ki je mučil pretekle generacije. Ko sta bila Bog in sistem strožja in je bila kultura bolj enovita, so se dobri in nedolžni ljudje počutili pretirano krive za nič. Zdaj smo se znašli na drugi skrajnosti, ko ljudje v naglici potrošniške kulture povsem iz gubljajo zmožnost, da bi čutili krivdo. Ko zmožnosti za utemeljeno in sorazmerno krivdo ni več, to pomeni, da je prišlo do skrajnega omrtvičenja človeške občutljivosti. Če z nekom ravnamo slabo ali narobe, če koga prizadenemo ali mu škodujemo, če dovolimo, da se okoli nas ali v našem imenu dogajajo grozne stvari, pa ostajamo tiho, če kupujemo izdelke, ki so rezultat suženjstva in zatiranja rev nih, če podpiramo ustanove in politike, ki uničujejo nevidna življe nja tistih, ki nimajo glasu, bi vsekakor morali čutiti mučno krivdo, ki bi se morala zajedati v našo samozadovoljnost in vnašati nela godje v naše pripadanje. Ko postane osebna krivda, povezana s preteklim dogodkom, ve dno prisoten oblak nad našim življenjem, smo zaklenjeni v duševno ječo. Sami postanemo svoj ječar. Kljub temu, da svoje odgovornosti do preteklosti ne smemo izbrisati, pa s tem, ko postane preteklost naš ječar, uničujemo lastno prihodnost. Ko se naučimo sami sebi odpuščati, odložiti breme in stopiti na novo pot možnosti in upa