Ti da si obupani pilovec? Kaj naj jaz rečem, ki si mi nasul problemov, kot bi priletel snežni plug in mi pred vhodna vrata pririnil sedem ton snega. Saj ne vem, kje bi prej začela; pri podaljševanju tistega organa, pri tvojem prijatelju, pri starših, ki jima skupno življenje ne gre več od rok, ali žepnini. Pa dajva to slednje, tako za ogrevanje. Žepnine, vsaj po mojem, za »preživetje« ne potrebuješ. Petnajst let je očitno nisi dobival, pa si še vedno živ in zdrav, torej si preživel. Kako kakovostno, je pa že drugo vprašanje. Lahko bi bilo bolje, ampak to pravijo tudi tisti, ki jim je žepnina normalna kot komu kos kruha za zajtrk. Tebe pa muči nakupovanje pornografskih revij. Pa jih res potrebuješ? Mene, denimo, muči nakup knjig, bolje povedano romanov svetovno znanih pisateljev, ki so, fant moj, veliko dražji od pornografskih revij, pa si jih, čeprav imam žepnino, ki ji rečejo pokojnina, ne morem privoščiti. Se pa zato znajdem in si knjige posojamo prijatelji, kar tudi tebi svetujem. Saj ni nujno, da imate vsak svojo pornografijo. Sploh pa takšna literatura očitno nate »slabo« vpliva, saj si iz nje, kot kaže, ugotovil, da mora imeti moški tisti organ dolg kot slonji rilec, sicer ni »pravi« moški. Daj no, saj si že prevelik za takšne zlizane zgodbice. Tu pa moram tvojemu zdravniku dati prav. Za plastiko in podaljševanje imaš še vedno dovolj časa, se mi pa zdi, da malce pretiravaš - če je dolžina res tako »kritična«, bi tvojo (oziroma njegovo - organa namreč) sliko v strokovnih revijah že objavljali kot medicinski fenomen. Pozabi na tiste pornofotke, kajti velikost je čisto pravšnja, kar boš ugotovil že po prvem spolnem odnosu. Če bi se jaz primerjala s tistimi dekliči, ki jih v takšnih revijah objavljajo, potem bi se morala že zdavnaj požreti, kajti nikoli ne bi imela moškega, ker nisem niti v sanjah podobna tistim dekletom - saj nimam ne postave ne las ne poželjivega pogleda, kot jih imajo one. Kaj si pa punce mislijo o tebi, ker se družiš s prijateljem homoseksualcem, je pravzaprav njihov problem, ne pa tvoj. To je tako, kot če bi se družil s temnopoltim mladeničem, pa bi zato drugi zate rekli, da si prav tako črnec, ali pa če bi imel rad burek, pa bi rekli, da si Bosanec, če ne že Turek. O sveta preproščina! Prav ponosna sem nate, ker imaš takšnega prijatelja, saj to kaže, da si dovolj širok in pameten (no ja, glede »luleka« si moraš še nekaj stvari razčistiti). Nikar ne podlegaj vplivu nekaterih stereotipov, kot profesor Milivoj strokovno in modro reče ocenjevanju množice ljudi glede na spol, raso, spolno opredeljenost in podobno. Prijatelju je, ali pa mu še bo dovolj hudo zaradi svoje drugačnosti, ker smo ljudje tako nestrpni, prav gotovo pa bi ga najbolj prizadelo, če bi zato ostal brez tvojega prijateljstva. Žal mi je, ker tvojim težavam ne morem nameniti še več prostora (saj me urednica že grdo gleda, ker sem predolga), ampak za konec samo še stavek. Ne obremenjuj se preveč z odnosi med starši. Nekako se bosta že dogovorila. Pa tudi gospoda župnika za zdaj še ne obremenjuj s temi težavami. Verjetno ima že dovolj drugih, veliko pomembnejših težav. Ampak, če lahko pripomnim, ne vem, zakaj mu ne bi povedal. Prisluhnil ti bo in svetoval. Če bo pa »špeckahla«, bo za Miklavža dobil šibo, ne pa jabolčnih krhljev in nove kartice za mobilni telefon. Veš kaj, še kdaj mi napiši pismo, a naj ne bo tako dolgo kot tokrat!