Prejšnji teden smo bili priče učinkovitemu delovanju na videz precej nenavadne koalicije: LDS + ZLSD + SDS. Ta koalicija je namreč uzakonila malo ustavo, kot nekateri ponosno imenujejo zakon o delovnih razmerjih. O njem sicer še ni izrečena zadnja beseda, kajti državni zbor je opravil šele drugo obravnavo zakona, ki je sicer plod dolgotrajnih pogajanj in dogovarjanj štirih največjih sindikalnih central in gospodarske zbornice, vlada pa naj bi pri tem le držala svečo. Vsaj tako se je obnašala, kajti zavrnila (in koalicijski ter poslanci SDS so ji pri tem zvesto sledili) je vsak poskus uzakoniti kar koli, kar bi motilo idilično razmerje med sindikati in zbornico. Dobro, imeli so večino in to je pač demokracija. Moti pa to, da niso niti poskušali ugovarjati argumentom recimo, da za delavce najbrž ne bi bilo slabo, če bi zakon v primerih, ko v posameznem podjetju sindikatov ni, dovolil delavske interese v pogajanjih z lastniki in upravo zastopati izvoljenim svetom delavcev ampak so le nebogljeno ponavljali, da so se tako pač zmenili socialni partnerji. Jasno, da so se zmenili, kajti štiri sindikalne centrale so si tako zagotovile monopol nad zaščito delavcev ta zvončklja tudi v obliki prostovoljne članarine delodajalci pa so se znebili morebiti od sindikatov (te, bolj rumene barve, je razmeroma lahko tudi ustanoviti, če se pokaže potreba) še bolj nadležnih svetov delavcev, ki na volitvah dokazano uživajo zaupanje vseh delavcev. Kako krčevito so se oklepali tega monopola, dokazuje izjava drugega človeka svobodnih sindikatov Gregorja Mikliča, da bi ta nadomestna vloga svetov delavcev bila nekaj, kar niti trdo kardeljanstvo ni rodilo, nekaj, kar je hujše od nekdanjega samoupravljanja! On že ve, saj so svobodni neposredni nasledniki prej edinega kardeljanskega sindikata! In od kod omenjena nenavadna koalicija? Recimo, da je naravna in načelna: dve socialdemokratski stranki sta branili vsaka svoje sindikate, delodajalci pa obvladujejo LDS...