In ta fleksibilnost je tisto, kar ta vojaška sodišča postavlja malodane ob bok podobnim kreaturam izpred nekaj stoletij. Za primer vzemimo pod drobnogled pravico do odvetnika. Ta pravica (čeprav se ne imenuje tako) je sicer zajamčena, a samo pod določenimi pogoji. Tako je na primer obtoženčev zagovornik lahko samo pripadnik ameriške vojske ali navaden ameriški državljan, ki ima licenco Pentagona za vpogled v zaupne akte. Povedano nekoliko enostavneje, ameriški predsednik (torej izvršna oblast) je ustanovil vojaške komisije, on oziroma Pentagon (katerega vrhovni poveljnik je tako ali tako on) bo imenoval sodnike, on oziroma Pentagon bo obtožencu določil odvetnika, ki je ameriški vojak in mora biti zato poslušen svojemu vrhovnemu poveljniku, in nazadnje bo Bush tisti, ki bo odločal o morebitnih pomilostitvah teh obsojencev. Spomnimo, da je Bush, ko je pred dobrim mesecem določil prvih šest potencialnih obtožencev, zanje dejal, da gre za najhujše med najhujšimi. Toliko o neodvisnem in nepristranskem sojenju!