»Osvojiti grand slam je bila v katerem koli obdobju zelo težka naloga. Vendar je bilo v mojih časih le precej laže kot danes. Takrat smo tri izmed štirih turnirjev igrali na travi. Poleg tega konkurenca ni bila tako huda kot danes,« je že lani v Melbournu razlagal legendarni Laver. Teniški analitiki so že v času Peta Samprasa ugotovili, da je za naziv največjega vseh časov, ne glede na skupno število posameznih zmag, treba osvojiti vse štiri turnirje velikega slama. S tega vidika je Laver največji igralec vseh časov. Če se zadevi nekoliko bolj posvetimo, pa morda vendarle ni tako. Boris Becker, Jimmy Connors, Stefan Edberg, Ivan Lendl, Pete Sampras in Mats Wilander imajo sicer zmage samo na treh različnih turnirjih velikega slama, vendar so jih osvajali na treh podlagah. In potem seveda pridemo do Rogerja Federerja. Tudi njegovi dosežki so izjemni. Igral je v finalih zadnjih osmih turnirjev velikega slama in jih osvojil šest. Že dvakrat je bil v položaju, ko je po zmagah v Wimbledonu, Flushing Meadowsu in Melbourne Parku igral za nekoledarski slam. V odprti dobi po Laverju podobno ni uspelo še nikomur. Ob nekoliko drugačnem razpletu dogodkov bi se lahko zgodilo, da bi dvakrat osvojil klasični grand slam. Od Wimbledona 2004 je na dvanajstih zaporednih turnirjih velike četverice vedno igral vsaj v polfinalu, od tega je bil osemkrat zmagovalec in dvakrat finalist. »Čutim, da sem blizu. Res. Nekoč bom osvojil tudi Pariz,« razlaga Mož z zlatim loparjem, ki zadnjih nekaj let na novo piše teniško knjigo rekordov. V novinarskem središču se pogosto pojavljajo primerjave s Stefanom Edbergom in Petom Samprasom ter njunim večnim neuspešnim lovom na pokal mušketirjev. Še posebej za Američana je veljalo, da je bil oranžni pesek zanj sovražen teren. Sicer pa bi od igralca, ki je odrasel na ameriškem betonu, težko pričakovali kaj drugega. Švicar pa je že nekajkrat dokazal, da ve, kaj je peščeni tenis. Dokaz so štiri zmage v Hamburgu, dvakrat je igral v finalu Monte Carla in enkrat Rima. Tudi v Parizu je bil v zadnjih treh letih dvakrat finalist in enkrat polfinalist. Prav v vseh pomembnih dvobojih pa je izgubil proti Rafaelu Nadalu. Če drugi igralci lahko objokujejo usodo, da živijo ravno v Federerjevi dobi, je za Švicarja Špančevo ime nekaj podobnega.