Vendar pa je takoj po vrnitvi v cesarsko prestolnico Kaifeng prepričal svojega vladarja, kako nujno je zgraditi dovolj natančno uro, da do takšnih nerodnih pomot poslej ne bi več prihajalo. Cesar je gradnjo odobril in Su Sung se je ure lotil kot se za dobrega inženirja spodobi: najprej je zgradil dva delujoča modela naprave, končni rezultat pa je bil približno 12 m visok stolp z astronomskim observatorijem na strehi. V stolpu se je skrival urni mehanizem, ki ga je poganjalo veliko vodno kolo s korci namesto lopatic. Vanje je iz zbiralnika počasi curljala voda, tako da se je kolo obrnilo za en korec na uro. Vsake toliko časa je bilo treba uro seveda "naviti" oziroma zbiralnik ročno napolniti z vodo. Čas je kazalo 24 lesenih figuric, ki so skozi vratca pokazale tablico, na kateri je bila napisana ura dneva. Druge figurice so igrale na bobne, zvonce in gong, ena pa je igrala celo na nekakšno kitaro. Kozmični stroj, vsaj njegov urni del, je deloval 30 let, potem pa so ga razstavili in preselili v Peking (ŽIT 1994/1, str. 25). Nekaj let pozneje je vanj treščila strela in ga uničila.