Ko sem prebirala o tistih moških in tistih ženskah, ki so v določenem življenjskem trenutku imeli pogum in tisto veliko mero iracionalnosti, ki je potrebna, da na novo, včasih radikalno na novo, postaviš svoje življenje, sem vedno ostajala brez besed. Mogoče sem se kdaj spraševala, ali bi se mi lahko v življenju pripetilo, da v nečem obrnem popolnoma stran in odprem novo okno, v katerega bi prej v življenju samo zrla. Kdo ve. Izstop iz mesta in nov začetek v popolnoma novem okolju, v vasici, kjer ni nobene trgovine, nobenega poštnega urada, nobene trafike in nobenega bara, ali pa želja po drugačnem, mogoče dodatnem v življenju, dodaten študij, novo preizkušanje samega sebe v nečem, kar mogoče ni niti vnovčljivo. Spominjam se sošolca iz srednje šole, talentiranega fanta, ki se verjetno ni niti zavedal svojega talenta. Profesor likovne vzgoje, sam slikar, ga je takrat vprašal, ali bi se vpisal na umetnostni licej, edini tip šole, ki bi v tistih najstniških letih lahko skrbel, da bi se gosenica prelevila v metulja. Takrat si tega ni upal, kdo ve, mogoče ga je bilo strah, da bi ostal večni slikarski sanjač, brez prebite pare v žepu. Ne dvomim, da ga bodo kdaj, vsaj v prostem času, zopet zvabili barve in olja. Življenje ima pač svoja križišča, včasih se spet vrneš, če bi si zaželel obrniti smer, včasih pa je tako prav, da je ne. Ali pa zagledaš pred sabo pot, ki je prej nisi videl, zaslepljen od tisočih zahtev, tisočih nalog, ki jih mogoče nisi čutil za svoje ali pa so pač imele neki svoj začetek in konec. Tako, kot se je prelepa znanka odločila, da se ne bo več 100% ukvarjala z igranjem violine in da bi si, po toliko letih, zaželela nekaj tako povsem novega, kot je lahko poučevanje joge. Štirilet-