Tartinija, ki je bil po materi menda tudi slovenskega rodu, je oče poslal v Padovo študirat pravo in bogoslovstvo. Med študijem si je ustvaril sloves izvedenega mečevalca in se še pred dvajsetim letom skrivaj poročil z varovanko padovanskega nadškofa Elisabetto Premazone. Pred preganjanjem je preoblečen v meniha zbežal iz Padove in se zatekel v samostan v Assisiju. Tam se je poglobil v študij glasbe in napisal svoja prva dela. Z igranjem violine je pritegnil veliko pozornosti, kar je končno vplivalo na nadškofa, ki mu je dovolil vrnitev k ženi. Leta 1716 je odšel najprej v Benetke, nato v Ancono, kjer je delal v operi, in se nazadnje vrnil v Padovo ter 1721. postal koncertni mojster v cerkvi svetega Antona Padovanskega. Med letoma 1723 in 1725 je vodil orkester češkega dvornega kanclerja, grofa Kinskega, in s svojo glasbo popestril kronanje Karla VI. Leta 1728 je v Padovi ustanovil šolo violine in kompozicije, ki je kot Tartinijeva šola ostala pojem violinske pedagogike vse do 19. stoletja.