Kot bi bila oba brez domišljije, sva se dobila na isti avtobusni postaji kot pred dvema letoma in tako kot tistega majskega dne pri njem doma tudi tokrat ni bilo nikogar do staršev. Super, ne bi moglo biti bolje! Med čakanjem, da bo na postajo, ki je nad njegovo domačo hišo v Hrušici, tako kot takrat pritekel v poletnih čeveljcih, se je v meni že prebujala nostalgija, a še preden je rekla dober dan, jo je že odpihnil izpušni plin. Anže je pridirkal z avtomobilom in v hipu mi je postalo jasno, da bo letošnji obisk drugačen. Fant se je spremenil, njegova zgodba ni več takšna, kot je bila maja 2005, ko se je odpravljal na testiranje za ligo NHL. Premiki zadnjih dveh let se v skrajšani različici glasijo nekako takole: prvič – iz še mlečnega 17-letnika se je razvil v izkušenega skorajda 20-letnika (praznoval bo 24. avgusta, op. p.). Drugič – igranje hokeja v članski ekipi na Švedskem je zamenjal za igranje v ameriški 'ohinsploh' ligi NHL. Tretjič – pri svojih 191 centimetrih je 'težji' za kar nekaj tisoč dolarjev. Četrtič – v denarnici ima vozniški izpit. In petič – v denarnici ima fotografijo svoje punce. Izmed vseh naštetih izboljšav njegovega položaja se je največ besed razmetavalo na račun druge in tretje točke, o peti, najbolj odlični, pa se ni vedelo skorajda nič. Tišina vse do zdaj, ko je iz nedolžnega drezanja v mravljišče hokejistovih čustev na dan prišla prava ljubezenska zgodba. Kaj zgodba – pravljica!