Zaradi čedalje hujše kraljeve represije, pomanjkanja hrane in ozemlja so člani ljudstva sklenili pobegniti iz mesta, kar je bila zaradi obzidja vse prej kot lahka naloga, kralj pa se prav tako ni bil pripravljen odpovedati svojim suženjskim delavcem. Vendar se je vrač, ki je bil ves čas v skrivališču, domislil zelo drznega načrta. Namreč, ženskemu delu populacije je bilo naročeno, da po opravljenih storitvah, kot sta kuhanje in pranje perila, uporabljeno vodo izlijejo vedno na povsem istem delu zidu, s čimer je ta postopoma izgubljal svojo trdoto. V dobrem letu je bilo obzidje že dovolj namočeno, kar je pomenilo čas za zadnjo stopnjo načrtovanega pobega. V poznih večernih urah, ko je večina prebivalcev v mestu spala, so se vsi člani ljudstva zbrali ob zidu ter s petjem in igranjem bobnov častili najvišjega boga Kitikata. Vrač je izza pasu potegnil »meč osvoboditve«, še zadnjič poprosil boga za pomoč in z močnim zamahom udaril po zidu in ta se je seveda sesul. Tako so bila odprta vrata do svobode in nadaljnjih migracij v smeri mest Akra, Lome in Aneho.