Po režiserjevem prepričanju je Shakespearova netipična komedija političen komad in taka bo tudi uprizoritev, še posebno v trenutnih pred- in povolilnih političnih razmerah v Sloveniji, v katerih se vsa vprašanja vedno znova zvračajo na temeljno vprašanje etike ter spoznanje, da posameznik, ki greši, ne more soditi drugim. Glavni protagonisti Shakespearove igre po njegovem mnenju potujejo skozi posamezna dejanja kakor skozi pasijon, tako da je to pravzaprav učni komad za vsakega od njih (z njimi pa tudi za gledalce), ob katerem se nauči biti boljši in drugačen. Uprizoritev govori o pravici srca nasproti rigidnosti zakonov (vsaka oblast namreč skuša v imenu domnevne večje varnosti državljanov zavarovati svobodo z več zakoni, prepovedmi in nadzorom) ter skuša v določenem obsegu ohranjati in braniti kakovost proste anarhije (še posebno z energičnim anarhičnim kolektivnim duhom igralskega ansambla, pomlajenega z diplomanti AGRFT). Ob režiserjevem spoznanju, da »ne verjamemo več v sočloveka, občutke, dušno pravičnost, notranji čut, srce, milost, toleranco, odpuščanje, pač pa v zunanjo avtoriteto učinkovitih zakonov, ki so edini sposobni urediti ta kaos srhljivega, groznega, nepravičnega sveta, ki samo čaka, da nas oškoduje in prevara,« odrešilnega srečnega konca pač ni mogoče pričakovati.