Ali bi se lahko predstavili našim bralcem? Imenujem se Darjo Velušček in sem pedagoški vodja doma Soča. Nisem doma iz Tolmina. Rodil sem se v Plavah, študiral v Ljubljani in se tu v Tolminu najprej zaposlil kot profesor telovadbe in športa na gimnaziji. Potem sem ostal tukaj in si ustvaril družino. Nekaj časa sem se tudi zaposlil v industriji; imel sem lastno podjetje. Kdaj ste se zaposlili kot pedagoški voditelj v domu Soča? Leta 1995 sem se vrnil k vzgoji in prevzel mesto ravnatelja tega dijaškega doma. Tistega leta je tu še bila gostinska šola. Zaradi sprememb ni vzdržala in tako smo izgubili večji del gojencev. Začeli smo razmišljati o novem dodatnem programu in smo se tako vključili v dejavnosti Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD). Sam dom ima veliko tradicijo. Nastal je leta 1919 kot posledica ukinitve goriškega slovenskega učiteljišča. Po prvi svetovni vojni je naše ozemlje prišlo pod Italijo in Italijani so sklenili, da bi bilo najboljše prenesti slovensko učiteljišče v Tolmin. Slovensko učiteljišče je tu delovalo do leta 1925 in je pokrivalo področje od Tolmina do Hrvaške, Reke in otoka Cresa. Kasneje so se dijaki morali vpisovati na italijansko učiteljišče. Slovensko učiteljišče se je obnovilo šele po drugi svetovni vojni. Od leta 1968 pa nimamo več učiteljišča. Učiteljišče je zamenjala gimnazija. Ker ima večina družin avtomobil in se zato vozijo vsak dan v šolo, ostaja v našem domu čez teden le nekaj dijakov. Sedaj je dom na razpolago državnim šolam? Da. Dom je eden od triindvajsetih, ki delujejo v sklopu CŠOD, kjer učenci lahko preživijo nekaj dni v naravi. Pokazalo se je, da je naša lokacija primerna, precej zanimivosti je v bližini in učenci prihajajo k nam iz cele Slovenije in iz zamejstva. Dom je odprt celo leto. K nam pošiljajo otroke razni športni klubi, kulturna društva; prihajajo pa tudi odrasli z družino. V neposredni bližini imamo dve nogometni igrišči, preko deset košarkarskih igrišč in športno halo. V bližini je ironično izjavil, da ne ve več, kaj to pomeni. Sam je Tržačan, le v Trstu se namreč čuti doma, v Ljubljani samo stanuje in dela, kot “tujec”. Ko je kot mlad študent prišel v slovensko prestolnico, se mu je zdelo, da je prišel na drug planet. Z Ljubljančani ni imel stikov, čudili so se, da zna slovensko. Neko nerazumevanje z Ljubljančani ostaja še sedaj. Zdaj je sicer mesto čisto drugačno kot takrat: živo, mlado. Vprašanja so se dotaknila tudi SSG. Kobal je mnenja, da so v gledališču pomembne predstave, te pa so lahko dobre ali slabe povsod. Razlika je le v tem, da je v Ljubljani veliko več ponudbe in izbire. Izgubljeno publiko v zamejstvu je težko spet pridobiti. Kritično se je pri teh mislil obregnil ob našo gledališko ustanovo, ki je zašla stran pota ne samo zaradi finančnih zadreg. Temeljito bi jo bilo treba spremeniti v notranji strukturi, pomisliti na razširitev igralskega ansambla in še marsikaj. Poudaril je tudi popolno odsotnost SSG v slovenskem prostoru, kar seveda ni dobro.