Branko Šturbej je v tokratni zasedbi kot Žongler končno intenzivnejši, kot smo ga vajeni v zadnjem obdobju. Uvodoma spretno preigrava tonalitete ponavljajočega se tekstovnega gradiva, vendar se z opaznejšim vstopom Caribaldija njegova prezentnost počasi izgublja. Ivo Ban namreč v vlogi direktorja cirkusa izrabi širino, ki mu jo kot osrednjemu liku dopušča dejansko monološka struktura Bernhardovih dram – njegova umetniška manira in prizadevanja po ubranosti kvinteta nastopajočih so nadzorovano komična, govorni poudarki (vključno s spoznanjem o spodletelosti direktorovanja) dobro izpostavljeni, medtem ko je nekoliko slabši sklepni iztek v resignacijo in izčrpanost. Imenitni Burkež Andreja Nahtigala s ponavljajočo se stavo na gestikulativno popravljanje klobuka in z nekaterimi pijanskimi intervencijami je dokaz, da je tudi Bernhardove like v gledališkem prostoru vendarle treba nadgraditi z določenimi režijskimi oziroma dramaturškimi vsebinami. V izbranem igralskem ansamblu pa je v soočenju med izkušnjami in mladostjo zmaga tokrat nedvomno na strani starejših igralcev, saj je Rok Kunaver kot Krotilec mestoma odrsko neokreten, medtem ko Alida Bevk edini ženski figuri, direktorjevi vnukinji, ne upa vdihniti nekaj več individualnih značajskih potez. Torej: Bernhard je vedno dober, a »če« bi ga režiser vendarle bral z večjo interpretativno močjo od »moči navade«, bi bila dejansko prva slovenska uprizoritev Moči navade boljša.Dekonstrukcija satire