pozicij) s posameznimi delnicami na PRED 02 in DZ 04 je bila to zelo velika omejitev. Pri arbitraži z enotskim portfeljem te ovire ni, saj igralec tako rekoč v hipu izvede arbitražno transakcijo in lahko neokrnjeno nadaljuje trgovanje. Ne glede na te omejitve bi vseeno pričakovali, da bo na očitno precenjen trg velika večina igralcev vstopila tako, da bo delnice najprej prodala in ne kupila. Toda to se ni zgodilo. Na PRED 02 je s prodajo na kratko svoje trgovanje začelo le 25 odstotkov igralcev. Izračunala sva korelacijo med deležem igralcev, ki je trgovanje s posamezno delnico začelo s prodajo na kratko, ter začetno precenjenostjo te delnice. Izračunani korelacijski količnik je manjši od 0,1. To kaže, da večina igralcev ni razumela povezave med precenjenostjo delnic oziroma celotnega trga ter smiselnostjo prodaje na kratko, kar pomeni, da je lahko bilo nepoznavanje koncepta »prodaje na kratko« ključni razlog precenjenosti trga. Na DZ 04 je bilo trgovanja na kratko bistveno več. Na tak način je na ta trg, ki je bil tudi ves čas precenjen, vstopilo 61 odstotkov vseh igralcev. Prodaja na kratko se je izkazala kot uspešen način za znižanje cen posameznih opcij, čeprav na precenjenost celotnega trga skoraj ni vplivala. To potrjuje izračun korelacije med znižanjem cene posamezne opcije in deležem prodaj na kratko v vseh transakcijah s to opcijo; izračunani korelacijski količnik je 0,59. To pomeni, da igralci prodaje na kratko niso uporabljali kot sredstva za arbitražo na precenjenost celotnega trga, ampak predvsem kot sredstvo za arbitražo na ceno nekaterih posameznih opcij. Ugotovitev, da se prodaje na kratko niso uporabljale kot sredstvo arbitraže na celoten trg, temveč v najboljšem primeru za arbitražo na posamezne opcije, pomeni, da