Razstava poteka v različnih ambientih omenjenega posestva, med drugim v parku, ki ga na vhodu krasi slovenska kupola, v dvorani v Eifflovem stilu, na stopnišču, v kleti z neštetimi križajočimi se hodniki in drugod. Prikazana dela so bila večinoma narejena posebej za razstavo, kar nekaj pa je tudi tako imenovanih site specific projektov (podzemna plaža Španca Enriqua Martyja, podvodna zvočna instalacija Adel Abidin iz Finske, gigantski propeler Su-Mei Tsi iz Luxemburga in pravljična hišica Ircev Nichilasa Keogha in Paddyja Bloomerja), saj je impozanten preplet podzemnih hodnikov in prostorov (njihova skupna dolžina je kar 18 kilometrov, v njih pa se hrani 20 milijonov steklenic dragocenega šampanjca) več kot navdihujoč. Veliko projektov se je »poigralo« z ambientalno lučjo, eden od zanimivejših je projekt Finke Terike Haapoja, ki je izrabila stene polkrožne jame za neverjetno instalacijo: v polkrog je postavila pravokotne objekte in na stene izrisala njihove sence in predmete na njih. Gledalec sprva pomisli, da gre za igro senc in svetlobe, in šele ob natančnejšem pogledu opazi, kdo si koga privošči. Več projektov pa ima družbenokritično ozadje, na primer Črna ladja Portugalca Joaa Marie Gusmaa, sestavljena iz odpadnega materiala, in VesoljčekKristus Romuna Dana Acostioaeija, ki korespondira s poplavo in izpraznjenostjo sodobnih popularnih ikon. nr