Črno-beli svet, ki ga nekako halucinatorno prikličejo pred oči gledalca, je v sporočilnosti pogosto temačen in določen z melanholičnim razpoloženjem sveta, ki je daleč od sodobnega blišča in blaginje zahodne družbe. Posnetki s Kube, iz Ukrajine, s Kosova, iz Rusije, Turčije, Jugoslavije in drugih delov jugovzhodne Evrope nam v igri ustavitve prizora ponujajo podobe, polne hotenega suspenza, ki gledalcu ponuja navidez »objektiven«, neposreden pogled. Ob natančnejšem »branju« podobe pa se razkrije vsa njena kompozicijska preračunanost, polna detajlov, ki nam pripovedujejo svoje zgodbe in ponujajo informacije o pomenskem jedru posnetka. Kot pravi V. Flusser, so barvne fotografije na višjem nivoju abstrakcije kot črno-bele, ki pa so konkretnejše in v tem smislu bolj resnične ter jasno razkrivajo svoj teoretski izvor. Ta lastnost črno-bele fotografije je v Slubanovem opusu izpostavljena do skrajnosti: posnetki nam ponujajo resnične, sprva prikrite zgodbe onkraj na njih ujetih prizorov, saj nam atmosfera, izraznost črne in bele ter igra senc sporočajo množico pogledu sprva skritih pomenov in lastnosti upodobljenega prizora.