V ENI OD PESMI, KI STOJI NA SAMEM ZAČETKU STISKE JEZIKA, ČAS IN PADEC, JE PESNIK NEIZPROSNO ODKRITOSRČEN: BIVAŠ MED NESKLADNIMI SLOJI ČASA /.../ LE SMRT TE LOČI OD PRAZNINE. V ENI POSLEDNJIH, ŽEJA, JE ZAJČEVSKO NEUSMILJEN: JEZIK TI MOLI IZ UST KOT ROJ ČRNIH MUH. TUDI V VSEH DRUGIH PESMIH SE POJAVLJAJO IZRAZI IN PODOBE, S KATERIMI PESNIK ODKRIVA STISKO, ODTUJENOST, PRAZNOST BIVANJA, TA STISKA SE IZREKA SKOZI SVOJE PARADOKSALNO NASPROTJE, MOLK: MOLK JE TVOJA BESEDA (HIŠA), MOLK SE RAZLEGA (VEČER), HIŠO MOLK OSVETLJUJE Z MRKIM JEZIKOM (DOM), MISEL JE ...V MOLK SEGAJOČI ZAČETEK (MISEL), MOLK, KI SI VSTOPIL VANJ, SE JE ZACELIL (PESEM) IPD. »NAJZGOVORNEJŠA« JE PESEM MOLK, V KATERI JE MOLK TISTO, KAR ZAREŽE MED BESEDO,/ IN TISTO, KAR POMENI IN ŠELE TO SPOZNANJE OMOGOČA NOVO ZAVEST, NOVO OBČUTENJE SVETA, ONKRAJ IDEOLOŠKE DOLOČENOSTI, KAKOR JO OHRANJAJO POMENSKO ENOUMNO DOLOČENE BESEDE: SAM SI/ V TEMI, KJER SE ZAČENJA/ ZAVEST O STVAREH. GRAFENAUER NI OBSEDEN ZAPISOVALEC PORUŠENEGA, IZPRAZNJENEGA SVETA, A TUDI NI NJEGOV APOLOGET. KO PRIČENJA GRADITI, GRADI NA DRUGAČNI OSNOVI: JE ARHEOLOG JEZIKA, KI PA ODKRITE OSTALINE, NJIHOVE DROBCE, NA VIDEZ NEUPORABNE, POTREBUJE ZA NAJBOLJ DRZNE NOVE KONSTRUKTE. V STISKI JEZIKA JE TAKO DOSEŽENA PRELOMNICA, KI NE DOVOLJUJE VRAČANJA V SVET SENTIMENTALNEGA IN SAMOPOMILUJOČEGA SE PESNJENJA O REČEH, KI STOJIJO V SVETU, NEDOSEGLJIVEM ZA NOV PODVIG, KAKOR GA IZREKA PESEM KO OPLODIŠ BESEDO: KO OPLODIŠ BESEDO/ Z VSEM, KAR TE JE. GRAFENAUERJEVA PESEM GOVORI O PRELOMNICI, KO JE BITNOST PESMI DOLOČENA Z NOVIMI KRITERIJI, IN ČEPRAV JE TUDI NOVI SVET »PAST« (TAK JE TUDI NASLOV OSREDNJEGA CIKLA ZBIRKE), LAHKO LIRSKI SUBJEKT, PODOBNO KOT ZAJČEV, OHRANJA SVOJO SVOBODO, ČEPRAV BOLEČO, RAZTRGANO, V KATERI JE SAM SVOJA ŽRTEV (PAST); NAMESTO PREJŠNJEGA ZLOVEŠČEGA MOLKA SE V JEZIK IN POEZIJO NASELJUJE ZBRANA TIŠINA: BESEDA TIŠINA SE JE NASELILA V TIŠINI KOT KAMEN; TA VERZ OKLEPA PESEM, SAJ SE POJAVI KOT PRVO IN ZADNJE SPOROČILO TIŠINE. JEZIK MOLKA JE ZAMENJAL JEZIK TIŠINE, PESNIK BO V NASLEDNJIH ZBIRKAH SKUŠAL RAZVITI PODOBE TEGA NOVEGA, IZ STISKE POROJENEGA, V GROZI SAME BITNOSTI IZOBLIKOVANEGA JEZIKA, IZGUBLJENEGA NA OBZORJU MOLKA, A HKRATI EDINE REŠITVE, KI JO VIDI, PRAVZAPRAV SLUTI PESNIK. TA »STISKA JEZIKA«, KAKOR JE IZOBLIKOVANA IN IZPOVEDANA V GRAFENAUERJEVI POETIKI SREDI ŠESTDESETIH, JE ZAGOTOVO TRETJA MOŽNOST: NI SLEDENJE TRADICIJI IN NJENEMU POSLANSTVU BESED, DOTIKAJOČIH SE STVARI, NITI NI GOLI JEZIK REČI, KI SE SKUŠAJO IZVITI VSAKRŠNEMU NADZORU, SE OSAMOSVOJITI IN SLEDNJIČ IZGINITI V NIČU BELINE PAPIRJA (ZAGORIČNIK, OPUS NIČ). BESEDE V NEMIH USTIH SE SPREMINJAJO V TRAVO SPOROČA PESNIK V POVODNJI; S TO PESNIŠKO »TRDITVIJO« ODPIRA DVA POGLEDA NA »POSLANSTVO« POEZIJE: BESEDAM JE TREBA VRNITI NJIHOVO PRVINSKOST, TREBA JIH JE, OSVOBOJENE IDEOLOŠKE NAVLAKE IN ZGODOVINSKEGA BALASTA, VRNITI »NARAVI«, NAREDITI JIH JE TREBA ZA KARKOLI »NARAVNEGA«, PA ČEPRAV ZA TRAVO. LIRSKI SUBJEKT NI SAMO NEM IN ŽEJEN, NI SAMO IZPOSTAVLJEN V ČUDNI SAMOTI IN PRAHU, NI SAMO PRIČA PODOB NEKE STRAŠNE DEŽELE (ČLOVEKA V TEJ DEŽELI PREGANJA SENCA KAKOR OČETOVA KLETEV. ), JE TUDI SAM SVOJA NEMA SENCA, POBRATENA S SMRTJO, KI V NEŠTETIH ZVEZAH DAJE GRAFENAUERJEVI PESMI PRIDIH ČISTOSTI IN PROSOJNOSTI, ZA KATERIMA PA SE SKRIVA TRDNA, V LOGOSU POETIKE ISKANJA ZAUMNIH BESED PREKALJENA STRUKTURA.