Ko je bil dr. Janez Drnovšek leta 1989 na demokratičnih volitvah slovenskega predstavnika izvoljen v tedanje Predsedstvo Socialistične republike Jugoslavije, so mnogi z veliko skepso sprejeli ljudsko odločitev, saj se je dotlej politično skrivnostni mož iz Izlak pri Zagorju tu in tam pojavil v javnosti le kot delegat v zvezni skupščini in še to le v razpravah o monetarni politiki. Komaj devetintridesetletni član in kmalu tudi predsednik tedaj najvišjega državnega organa ni imel časa za politično šolanje, ampak je moral stopiti v areno življenja tedaj že razpadajoče države, ki so jo pretresali mednacionalni spori in gospodarsko razsulo. V beograjskih spopadih se je hitro, a nenavadno,znašel, saj je govoril malo, vendar s premišljenimi skopimi stavki, brez ideološke navlake, diagnosticiral jugoslovansko bolezen in se med samimi jastrebi trudil, da bi se država razšla brez prelivanja krvi. Potrebna je bila velika mera poguma, da se je kot predsednik države, vračajoč se z zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov, odločil za udeležbo na zasedanju tedaj še socialističnega slovenskega parlamenta, kjer so delegati sprejeli ustavne spremembe, ki so pozneje omogočale uveljavitev pravice do samoodločbe republike, njen izstop iz skupne države in demokratične volitve. Kmalu po odhodu iz Jugoslavije je Drnovšek postal predsednik slovenske vlade in jo vodil do let, s krajšim premorom v letu 2000, do leta 2002, ko je postal predsednik države. Drnovškove vlade so bile pluralistične, vendar mu je uspevalo, navkljub težavnim koalicijam, uspešno odpravljati vse ovire na poti družbene tranzicije in pripeljati Slovenijo v Evropsko unijo in Nato kot gospodarsko in politično stabilno državo. Bil je redkobeseden politik, ki je tehtal vsako besedo, kot predsednik države pa vnesel v politiko nov slog, blizu ljudem in njihovim težavam in zato prihajal v spore z izvršilno oblastjo. Njegovo Gibanje za pravičnost in razvoj in knjige, ki jih je objavljal proti koncu svojega življenja, kažejo navidez na preobrazbo, ki naj bi jo doživel, čeprav njegovi osebni prijatelji zatrjujejo, da je bil vseskozi topel in človeški ni sta mu bila tuja sebičnost in pohlep. V Zaplani, kjer je živel zadnji dve leti, je s svojimi sokrajani ustvaril pristne stike, zanimal se je za razvoj svoje nove občine in se rad odzval na povabila na obisk. Naš odgovorni urednik Simon Seljak je zabeležil, v besedi in sliki, obiske predsednika dr. Janeza Drnovška na nekaterih prireditvah v vrhniški občini. Marjan Horvat