jajčec (superovulacija). Jajčne celice v raztopini oplodijo z moškimi semenčicami in jih kultivirajo do stadija s 4 do 8 celicami. Potem jih, če je njihov razvoj opazno normalen, prenesejo v maternico.« (W. van den Daele, 1985, str. 17.) Izhodišče za uporabo oplojevanja in vitro je izrecna želja po otrocih pri neplodnih ženskah. Doslej je ta terapija v večini klinik na voljo izključno za poročene pare. Ta omejitev se na eni strani ob širjenju zunajzakonskih življenjskih skupnosti zdi anahronistična. Na drugi strani pa sprostitev tehnike oplojevanja za samske ženske vodi do popolnoma novih družbenih razmer in njihovih posledic danes sploh še ni mogoče predvideti. Pri tem tedaj ne gre več za tip samske matere po ločitvi, temveč za hoteno materinstvo brez očeta, ki je zgodovinsko neznano. Predpostavlja darovanje moškega semena izven vsakega partnerstva. V družbenem smislu bi nastali otroci brez očetov, katerih starši bi bili zvedeni na samo-mater in anonimnega dajalca semena. Na koncu bi se ta razvoj iztekel v ohranitev biološkega in odpravo družbenega očetovstva (pri čemer so vsa prav tako družbena vprašanja genetskega očetovstva: izvor, dedovanje lastnosti, zahteve po preživnini in dediščini itd. popolnoma nerazjasnjena). Nadaljnji plaz problemov se sproži, če postavimo preprosto vprašanje, kako naj ravnamo z zarodki pred vsaditvijo: kdaj razvoj zarodka velja za »opazno normalnega«, tako da ga je mogoče prenesti v maternico? Od kdaj gre pri oplojenih jajčecih za še ne, od kdaj pa za že nerojeno človeško življenje? »Z oploditvijo in vitro so človeški zarodki postali dostopni tudi izven ženskega telesa, s čimer se odpira polje za tehnične posege, ki jih je deloma že mogoče realizirati, deloma pa bi z nadaljnjimi razvoji lahko postali izvedljivi.« (Ibid., str. 19.) Tako je mogoče po zgledu že obstoječih semenskih bank zamrznjene zarodke shranjevati v ustreznih »bankah zarodkov« in jih prodajati(?). Dostopnost zarodkov ponuja znanosti dolgo zaželene »poskusne objekte« (jezik tu omaga) za embriološke, imunološke in farmakološke raziskave. »Zarodke« – ta beseda pomeni začetek človeškega življenja – je mogoče razmnoževati z delitvijo. Pri tem nastale genetsko identične dvojčke je mogoče uporabiti za določanje spola ali za diagnozo dednih ali drugih bolezni. Tu so izhodišča za nove discipline in prakse: genetska diagnoza in terapija 306