Na to dilemo trčimo prav pri vseh pomembnejših oblikah človekovega obnašanja. Za vrednote, značajske lastnosti, področje osebnosti nasploh je doslej veljalo prepričanje, da so močno pod vplivom izkušenj, vzgoje, dejavnikov okolja torej, in skoraj nič pod vplivom dednosti. Toda nekatere raziskovalne študije, v katerih so primerjali stališča oziroma vrednotne usmeritve pri enojajčnih dvojčkih, ki so od rojstva dalje živeli ločeno, v različnih okoljih, s stališči dvojajčnih dvojčkov, v zadnjem času jasno kažejo, da ni tako, da je tudi tu dedna komponenta izjemno pomembna, če ne celo odločilna. Pokazalo se je denimo, da so stališča gensko identičnih dvojčkov, ki so odraščali ločeno, do evtanazije, splava, uporabe smrtne kazni itd. bolj sorodna kot stališča dvojajčnih dvojčkov, ki so odraščali v enakem okolju. Ob tem je treba vedeti, da gen ne določa vsebine, se pravi takšnega ali drugačnega stališča. Gen namreč deluje kot biokemična substanca, ta sproži določene procese, ki pripeljejo do določenih stanj in struktur v organizmu, ki so v stalni interakciji z okoljem. Se pravi, vpliv okolja je še vedno zelo pomemben. Toda tudi glede stališč, interesov, vrednot je tako, da geni zmorejo oblikovati neke osnovne kognitivne sheme, ki se potem napolnijo z določeno vsebino. In ker so te sheme dovolj zamejujoče, človek le ni tako nepopisan list ob rojstvu, kot smo verjeli v preteklosti. V teh novih spoznanjih se morda skriva tudi del odgovora na vprašanje, zakaj se v vseh kulturah pojavljajo enake kategorije vrednot, zakaj so nekatere skoraj povsod pri vrhu lestvice, zakaj si toliko vrednot deli celotno človeštvo. Morda pa so v procesih evolucije imeli boljša izhodišča za ohranitev posamezniki z genskimi predispozicijami za določene vrednote, ki so, denimo, povezovale in koristile skupnosti in s tem posamezniku.