Ja, to je presenetljivo za marsikoga, ker smo pač navajeni razmišljati o tem, da so stališča, prepričanja in tudi vrednote nekaj, česar smo se tako ali drugače naučili in prevzeli - skratka, da se oblikujejo pod vplivom okolja in skoraj nič pod vplivom dednosti. Ampak danes si lahko predstavljamo vpliv dednosti kot delovanje, ki med drugim preoblikuje naše miselne sheme. Res je sicer, da to, kar bo »padlo« v sheme, ni odvisno od dednosti, so pa sheme tako rekoč že naravnane na delovanje v določeni smeri in naše izkustvo bo samo začrtalo vsebino shem. Če tako pojmujemo vpliv dednosti, potem stvar ni več tako zelo presenetljiva. Preprosto. Študije, kjer so primerjali stališča ali prepričanja pri enojajčnih dvojčkih - od rojstva ločenih in izraslih v različnih okoljih - s stališči in prepričanji dvojajčnih primerjalnih parov, so jasno pokazale, kako močna pravzaprav je dedna komponenta tudi pri stališčih, prepričanjih ali vrednotah. Vsak, ki to bere in ki ni že prej veliko razmišljal o tem, mora biti presenečen. Tudi jaz sem bil. Dejstvo pa je, da so našli večjo sorodnost v stališčih do evtanazije, splava, uporabe smrtne kazni itd. med genetsko identičnimi dvojčki, ki so rasli ločeno, kot pri dvojajčnih dvojčkih, ki so rasli v istem okolju. Tako da bo ta pogled na delovanje dednosti imel resnično bolj prav kot pa naivno okoljstveno gledanje na oblikovanje stališč, prepričanj in vrednot.