Jeremija bi najraje rekel, da ne, vendar ni želel biti nevljuden. »Če hočeš«, je rekel in v zadregi obrnil glavo postrani. Začutil je nežen dotik na svojem licu. Potem je slišal Bršljanko reči: »Lepo se imej, Jeremija. In najlepša, najiskrenejša hvala. Nikoli ne bomo pozabili, kaj si naredil za nas!« »Res je, nikdar in nikoli, Jeremija Zlat,« je z ganjenim glasom pripomnila Rori. »Imej se lepo, tu in tam pa se spomni na nas.« »In vi name!« Jeremija je naglo vstal in se delal, kakor da gleda sliko na steni. V resnici pa se mu je pred očmi zameglilo in ni ničesar več videl. »Potemtakem vendarle ni bila kriva zlata paleta,« je rekel Jeremija, ko sta bila s Finlayjem McCainom spet sama. »O čem govoriš?« ni razumel Finlay. »Gori v bršljanovem stolpu je Bršljanka rekla: Brez zlate palete je povsem nemogoče, da bi se v Sivi svet sploh kdaj vrnile barve. Vendar to ni bilo odvisno od zlate palete – odvisno je bilo od slike, ki jo je vezla Bršljankina mati.« »Ne eno ne drugo ni bilo.« Finlay je hudomušno pomežiknil s svojimi modrimi očmi. »Vi trije ste bili tisti, ki ste nam vrnili živopisane barve: ti in Bršljanka in Rori. Vezenina in zlata paleta sta bili samo vaša pripomočka. Sami po sebi ne bi nič zalegli.« 404