»Vrsto let sem bila kot robot. Garala sem kot žival, ker sem želela v delu pozabiti na trpljenje, ki me je doletelo. Ponoči sem bolj malo spala in bila sem povsem odvisna od zdravil. Če jih ne bi imela, bi me pobralo. Otroci so počasi, drug za drugim, odšli v Ljubljano, na študij, doma sem ostala sama. Večji del zemlje sem dala v najem, začela sem rediti ovce, ker ni bilo nikogar, ki bi pokosil ogromne travnike. Nekoč, po maši, sem spet padla v nezavest. Otroci so poklicali zdravnika, ki mi je potem povedal svoje. Jezil se je name in tudi na hudobne jezike, ki mi niso dali miru. Obljubil mi je, da bo že poskrbel, da se bo s tem nehalo. Bila sem mu zelo hvaležna, toda moja duša še zmeraj ni bila ozdravljena. Upala sem, da bo čas pomagal…«