V primerjavi z zadnjo uprizoritvijo Lohengrina v Bayreuthu (premiera je bila 1987. leta, zadnja predstava pa v sezoni 1993), pri kateri takratni režiser Werner Herzog ni precizneje izdelal nobenega lika, upošteval pa tudi ni tragičnega konca, temveč je obe tekmici (Elzo in Ortrud) spravil, je tokratni angleški režiser Keith Warner zelo natančno opredelil značajske značilnosti vsake osebe; Ortrud ni prikazal (tako kot nekateri režiserji) kot hudobno čarovnico ali Elzo kot povsem nedolžno žrtev, temveč kot običajni ženski Lohengrina je oblikoval kot osebo, ki hrepeni po višji eksistenci. Ko mu Elza zastavi usodno vprašanje, kdo je in odkod prihaja, je že povsem drugačen kot ob svojem prihodu. Po Warnerjevem videnju bi se prav lahko odpovedal svojemu poslanstvu viteza sv. Grala, povedal Elzi svoje ime in ostal pri njej; rekel bi ji, da je človek, ki mu je ljubezen najvišja vrednota. Sicer pa tudi Warner meni, da je Lohengrin Wagnerjevo najbolj tragično delo. V njegovi postavitvi že na samem začetku prevladuje mračnost, ki se tekom dejanj še poglablja. Ponazarjajo jo črna, siva in temno rjava barva. Le tu in tam se pojavi kakšen svetlejši preblisk. Veliko prizorov je Warner (s sodelovanjem grškega scenografa Stefanosa Lazaridisa) oblikoval brez rekvizitov le simbolično. Takšen je, na primer, prizor ob sklepu prvega dejanja, ko se Elza in Lohengrin srečata v nekakšnem bazenu, iz katerega so že poprej izvlekli plastičnega laboda, ki ga ob koncu opere spet vržejo v vodo. Vodni odsevi simbolizirajo Elzine sanje, zato hoče svojega rešitelja imeti ob sebi (v vodi). Najbolj nenavaden je prizor, ko Lohengrin (potem ko mu je zastavila prepovedano vprašanje) Elzo zapusti, vodo izlijejo iz bazena, kar simbolizira konec njune ljubezenske romance. Ob sklepu večina oseb umre ali pa ostane v brezupni izolaciji. Med pevskimi umetniki je bila najsijajnejša Gabriele Schnaut (danes že legenda bayreuthskega festivala) kot Ortrud, vsaj na tretji predstavi Lohengrina (7. 8.). Njena interpretacija omenjene vloge je bila celovita umetniška stvaritev. Pevska sodi po svojih odlikah (suvereno obvlada tako sopranske kot mezzosopranske lege, ima velike sposobosti izražanja najrazličnejših občutij) med najvidnejše Wagnerjeve interpretke svetovnega formata. Kar težko verjamemo, da G. Schnaut drugo leto (tako so zapisali) ne bo več nastopala pri predstavah Lohengrina. Kot debutantka je impresionirala - poslušalce - mlada nemška sopranistka Melanie Diener, s presenetljivo, vsestransko dobro interpretacijo glavne ženske vloge Elze. Skoraj enakovredno sta k visoki izvajalski ravni predstave prispevala baritonist Roman Trekel kot kraljevi vojni klicar in angleški basist John Tomlinson (v zgodovino festivala v Bayreuthu se je že zapisal kot odlični Wotan v "Kupferjevem" Nibelunškem prstanu) v vlogi kralja Henrika Ptičarja. Igralsko prepričljivo, pevsko pa le s težavami, je obvladoval vlogo Telramunda francoski baritonist Jean-Philippe Lafont. Med (večinsko) vrhunsko skupino Wagnerjevih pevskih umetnikov pri predstavi Lohengrina pa - zaradi šibkega glasovnega materiala in sposobnosti - ni sodil mladi nemški tenorist Roland Wagenführer. Še posebno ne za izvedbo naslovne vloge.