določene encime trebušne slinavke črevesje vsrka nepoškodovane in aktivne. Howell je do teh zaključkov prišel, ko je poskušal najti rešitev za svoje pojemajoče zdravje. Ko je v svojih dvajsetih letih hudo zbolel, je mislil, da ne bo mogel nadaljevati zdravniške kariere. Nenehna izčrpanost, sindrom kronične utrujenosti in močan občutek slabosti so ga močno ovirali pri delu. Posvetoval se je z zdravniki, konvencionalnimi in alternativnimi. Neuspešno, vse dokler ni začel uživati zgolj presne hrane. Prehranski načrt, ki mu je sledil Howell, ni bil vegetarijanski; užival je sokove, presno sadje, zelenjavo ter kaljene oreške, semena in zrna, pa tudi surova jajca, surove mlečne izdelke in surovo meso. To je bila edina terapija, ki je izboljšala njegovo zdravje. Kot znanstvenik je skrbno proučeval hrano, ki mu je povrnila dobro počutje. Zanj niso imeli odločilnega vpliva vitamini in minerali – čeprav je vedel, da kuhanje vpliva na nekatere od njih – saj jemanje vitaminskih in mineralnih koncentratov ni izboljšalo njegovega počutja. Njegov zaključek je bil, da so ga pozdravili encimi v zaužiti presni hrani, torej proteini katalizatorji, za katere je sedaj verjel, da jih lahko absorbiramo v uporabni in učinkoviti obliki. S povrnjenim zdravjem je Howell naučeno uporabljal na tisočih pacientih petdeset let, kolikor je trajala njegova kariera. In vedno znova poročal, da je ponavadi pomagala presna hrana, kadar je vse drugo spodletelo. V dveh izdanih knjigah Howell opisuje svojo izkušnjo in navaja številne znanstvene študije, ki jih je izvajal na živalih in ljudeh, da je z njimi podprl trditev, da je presno najboljše.