habsburški deželi, pred odhodom pa morajo prodati vse svoje premoženje, poplačati dolgove in dati dvoru desetino premoženja. Kmalu je Hren udaril še enkrat. Tokrat je usmeril svojo moč proti protestantskim knjigam. Triindvajsetega decembra leta 1601 so v Ljubljani na zahtevo protireformacijske komisije zbrali štirinajst vozov z okrog dva tisoč protestantskimi knjigami in jih zažgali na grmadi. Mož, ki se je z vso odločnostjo lotil rekatolizacije, Tomaž Hren, se je rodil 13. novembra 1560 v Ljubljani. Mladost je preživel v protestantski družini, šolal pa se je v Admontu, Ljubljani in na dunajskem vseučilišču. V Ljubljani je hudo zbolel in takrat se je zaobljubil, da če ozdravi, postane katoliški duhovnik. Ozdravljen je šel v Gradec, postal duhovnik in župnik v Sekavi, potem kanonik v Ljubljani in leta 1597 škof. Za pomoč v boju proti protestantom je v Ljubljano poklical jezuite, ki so ga skupaj z brižinskim in briksenškim škofom podpirali v zatiranju drugačeverujočih. Jezuiti so prevzeli v svoje roke tudi latinsko šolo in v njej poučevali do leta 1773. Po kranjskih mestih in trgih so bili odstavljeni protestantski dostojanstveniki, pridigarji in uradniki, druge so kaznovali z globo, zaporom in telesnimi kaznimi. Kako odločno se je škof Hren lotil dela, kaže zgodba iz Vipave. Tam niso bili ubogljivi in so se lotili celo postavitve protestantskega pokopališča. Nadvojvoda je grofoma Lanthieri zapretil s kaznijo 1000 goldinarjev, ker pa ukaza kljub temu niso izvršili, je oblast podrla pokopališče, Vipavce, ki se ji niso pokorili, pa izgnala. Glavna protestantska postojanka je bila seveda Ljubljana. Protestante so vrgli iz mestnega sveta in po novem so status meščana lahko dobili le katoličani. Dvaindvajsetega oktobra 1598 je nadvojvoda ukazal, da morajo protestantski pridigarji in učitelji na dan objave tega ukaza (30. oktobra) pred večerom zapustiti Ljubljano in v treh dneh tudi dedne dežele. Če se ne bodo pokorili ukazu, jih čaka smrtna kazen. Že 1. novembra se je škof Hren v sprevodu napotil v Elizabetino ali špitalsko cerkev, tam raztrgal protestantske knjige, razbil krstni kamen in maševal v cerkvi, v kateri je bilo štirideset let protestantsko bogoslužje. Deželni stanovi so se sicer potegovali za protestante, vendar brez učinka. Pridigarji so morali zapustiti Ljubljano in nekaj jih je našlo zatočišče v različnih graščinah. Protestantske šole so že prej zaprli in odpustili pro-