Zaradi njegovih »moralnih kapric« in »nadčloveške absolutnosti« je prišlo v Kongresu do sporov, vlada pa jih je izkoristila, da je Gandhija marca 1922 poslala v zapor zaradi napeljevanja k nepokorščini. V njem bi moral preždeti šest let, vendar je za božič 1923 tako hudo zbolel, da je bilo njegovo preživetje spet pod vprašajem. Zaradi moči, ki jo je imel nad ljudmi, si celo Britanci niso upali privoščiti, da bi umrl v njihovem zaporu, zato so ga 4. februarja 1924 spustili na prostost. Počasi je okreval, a še preden bi si lahko povsem okrepil telo, se je ponovno postil. Tokrat zato, da bi izrazil ogorčenje nad nacionalisti, tako hindujskimi kot muslimanskimi, ki so zahtevali ločeni verski državi, muslimani svojo na severu in hindujci svojo na indijskem polotoku. Sam si je namreč vedno prizadeval za laično državo, v kateri bi enakovredno obstajale vse veroizpovedi, saj bi bili ljudje le ljudje in Indijci, ne pa verniki. Tako se je leta 1925 v znak nestrinjanja enaindvajset dni postil, na opozorila, da lahko umre, pa odgovarjal, da je žrtev, ki ni povezana z nevarnostjo, nikakršna. Nad ljudmi je resnično imel moč, kajti prepiri so med postom, ko so vsi čakali na novice o njegovem zdravju, dejansko potihnili. »Lahko bi bilo tri četrt nesreč in nesporazumov manj, če bi imeli dovolj poguma, da bi poskušali obuti čevlje svojih nasprotnikov in razumeti njihov vidik ... Ugotovil sem, da ne zadostuje več sklicevati se na razum, če so predsodki prestari in temelje na dozdevni verski avtoriteti. Takrat je razumsko argumentiranje potrebno podpreti s prostovoljnim trpljenjem, to trpljenje šele odpre oči razumevanju,« je pojasnil razlog svojega posta. »Že trideset let si prizadevam za toleranco in edinost. Doslej še nisem popolnoma uspel. Vsi vi mi pomagajte!« je obnemogel govoril prijateljem, ko se je 21. oktobra 1925 iztekel zadnji dan njegovega prostovoljnega odrekanja hrani.