vali s svojo kočijo in s služabnikom ter vedno spali v izbranih gostiščih. Šlo jim je odlično, dokler ni v Londonu prišla pomlad. Mesto se je spraznilo, nastopov ni bilo več, Leopold je zbolel. Otroka sta dneve preživljala v tišini najetega doma, vendar je bila to za takrat osemletnega Wolfganga priložnost, da je začel skladati za orkester. On je igral in narekoval, njegova sestra je zapisovala, brez trpkosti in tekmovalnosti v srcu, saj je bila to zanju le še ena igra, s katero sta si krajšala čas. Wolfgang in Nannerl sta bila zadovoljna, njun oče veliko manj. Začelo jim je zmanjkovati denarja in tako je marca 1965 Leopold objavil oglas, s katerim je sporočal ljudem, da bosta čudežna otroka vsak dan od poldneva do treh popoldne igrala za vse, ki bi ju radi slišali. Zanimanje je bilo manjše, kot se je nadejal, da bo. Le tri mesece pozneje je njuna nastopa skrajšal za eno uro in pocenil vstopnico, julija sta že igrala v krčmi, v katero so se preselili, in to za polovično ceno. Še dobro, da so se naposled premaknili na Nizozemsko. Vendar spet ni šlo vse po načrtih. Zdaj je hudo zbolela Nannerl in svojci so se od nje že malodane poslovili, ko si je skorajda čudežno opomogla. Toda potem je zbolel Wolfgang. Za družino je bil to hud udarec, saj je bil deček leta 1765, ko je bil star šele devet let, tisti, ki je bolj ali manj