Kot drugje po svetu sta modernizem in socialna demokracija močno povezana. Kot je socialna demokracija za veliko let preživela desničarske, neoliberalne sile, ki so imele velik vpliv po vsem svetu od konca sedemdesetih let naprej, tako je v skandinavskem svetu umetnosti preživel tudi konstruktivistični modernizem. Gospodarska kriza in njene posledice so povzročile, da je umetnost opustila utilitarno oblikovanje in ustvarjanje utopičnih konstruktivističnih projektov in se posvetila odkriti kritiki. Umetnost so denarno podprle socialdemokratske vlade in s tem umetnike nedvomno spremenile v del sistema, kot se je to zgodilo v drugih državah. To se je nadaljevalo v neoliberalnih časih kljub navidezni protidružbeni drži umetnikov. V zbirki besedil skandinavskih umetnikov s sarkastičnim naslovom We Are All Normal (and We Want Our Freedom) najdemo odstavek, ki to stanje nazorno opiše: »Umetnik naj bi deloval kot pokazatelj stopnje svobode v skandinavski družbi; bolj kot umetnik zavrača družbo – kar naj bi bila njegova tradicionalna vloga – bolj jo potrjuje.« Ta kritika, ki jo potrebuje novi sistem, se odlično ujema z liberalno retoriko, ki spremlja neoliberalizem. Lokalni ali državni odpor do neoliberalnega gospodarstva in družbe ne prideta do izraza v globalnem svetu umetnosti. Pri tem se pojavi sum, da je umetnost mogoče odigrala (čeprav majhno) vlogo pri širjenju ne samo politike identitete, temveč tudi neoliberalizma. Trčenje teh dobro zaščitenih družb s trdimi gospodarskimi silami je povzročilo pisano, raznoliko ploho nikoli prej videnih kulturnih delcev. Posledično je globalno pozornost prebudila skandinavska umetnost skupaj z glasbo in kinematografijo. Posledice nove situacije so bile jasno vidne leta 2000 na razstavi Organiziranje svobode: nordijska umetnost devetdesetih let [Organizing Freedom: Nordic Art of the 90’s]. Kot v katalogu pravi kustos razstave David Elliot, je te umetnike nekaj »hudo razkačilo«, med drugim imajo neporavnane račune z racionalno