Radovan Karadžić je objektivno in subjektivno odgovoren za dogajanje v Bosni in Hercegovini. Medtem ko je bila njegova retorika pred spopadi miroljubna, se je potem hitro spremenil in uporabljal zločinsko retoriko ter z njo podžigal svoje ljudstvo v boju za etnično čisto Republiko srbsko. Zvezna republika Jugoslavija predvsem pa Srbija sta mu stali ob strani, čeprav je Varnostni svet Združenih narodov junija 1992 zoper ZRJ uvedel gospodarske sankcije. Predsednik Slobodan Milošević je v svoji značilni pozi, ki je spominjala na nekdanjega italijanskega fašističnega diktatorja Mussolinija, izjavljal, da Srbija ne bo klonila, in se zanašal na vojaške dosežke svojega epigona Karadžića. Temu je v začetku leta 1993 uspelo ustvariti etnično čisto srbsko državo na dveh tretjinah bosanskega ozemlja; tam je imel neomejeno oblast. Krepko pa se je uštel v pričakovanju, da bo mednarodna skupnost blagoslovila njegovo državo, ki je nastala s preganjanjem pripadnikov drugih narodov, s priznanjem. Milošević je to prej doumel in usmeril svoje prizadevanje v diplomatsko iskanje srednje poti pri glajenju bosensko-hercegovskega problema, saj so njegovo državo hudo pestile tudi gospodarske sankcije. Mednarodni posredniki so za BiH ponujali različne rešitve, a niso zadovoljevale vseh treh strani,