V hišo Albina Skornška nas je sprejel nasmejan gospod, bi rekla, da poznih srednjih let, tam nekje čez 65 bi jih lahko imel. Skoraj bi ga že povprašali, kje je le tisti 80-letnik, ki smo ga prišli obiskat, pa je le prišlo na dan, da nas je kar pravi sprejel. »A da dobro izgledam? Ja, saj so mi že rekli, da sem kar preveč lep za svoja leta!«, se veselo nasmeji in doda, da ga bolezen res nikoli ni hudo pestila. »Včasih mi pravijo, da bi vendar moral biti cel od revme zvit, ker sem včasih na flosu bil in večkrat čisto moker iz Celja prišel. Pa, hvala bogu, sploh ne vem, da revma obstaja! Edino kar mi malo nagaja, sta pritisk in sladkor. Pa saj drugače še pa umreti ne bi mogel!« šalam vitalnega gospoda kar ni konec. Pa mu v življenju le ni bilo vedno z rožicam posuto, ga malce nejeverno povprašamo. Ah, kje pa, že kmalu, pri svojih desetih letih, je z očetom hodil v gozd les sekat. Tudi doma ni bilo bogatije, devet otrok je bilo pri hiši in čeprav jim kruha ni zmanjkalo, ga tudi v izobilju ni bilo. »Včasih smo delali kot črnci, od jutra do noči, pa je vseeno bilo tako luštno. Venomer smo prepevali, veliko več je bilo druženja, človek je takrat še nekaj pomenil. Zdelo se nam je, da je vredno delati ter živeti. Danes pa vsakdo telefon tišči na uho, gre mimo tebe, kot da te ni in govori nekam v zrak. Ljudje se premalo pogovarjamo, tudi med vsakdanjimi opravki, bi lahko kakšno rekli! Tako pa hodimo vsak po svoji poti, izgleda, da se ne znamo več ustaviti in mimoidočemu kakšno besedo nameniti.«