"Nobenega težkega dela ne boste imeli, če boste storili to, kar vam bom rekla," je govorila gospodarica. "Ne bo vam treba uporabljati ne vajeti ne biča. Pustite konju, naj teče, kakor ga je volja. Če pa se bo ustavil in zarezgetal, morate zliti kapljo dežja iz vrča na njegovo grivo. Bodite previdni, kajti vsakokrat lahko izlijete samo eno kapljo." Li Čing se je vzpel v sedlo in se pripravil na svojo nalogo. Šarec se je pognal v zrak in dirjal čedalje više in više. Li je sprva močno pritiskal stegna konju ob lakotnice, ker se je bal, da bo padel, potem pa je opazil, da je konj nad oblaki mirno tekel. Skoraj neverjetno se mu je zdelo, da je jezdil nad oblaki. Veter za njim je vršel in hrumel kakor roj puščic, pod njim pa so švigali bliski in je bobnel grom. Zdaj se je konj ustavil v zraku in zarezgetal in Čing se je spomnil navodila, pomočil prst v vrč za dež in spustil kapljo vode šarcu na grivo. To se je ponovilo večkrat in vsakikrat so se razgrnili oblaki pod njim. Naposled se je konj ustavil nad pokrajino, ki jo je Čing spoznal. Bila je gorska vas, v kateri je prebival med lovskim časom. "Vaščani so do mene tako dobri in prijazni," si je mislil, "in nikoli nisem imel prave priložnosti, da jim povrnem prijaznost in dobroto. Zadnje tedne jih je hudo pestila suša, od pripeke je klonilo žitno klasje, tule pa sedim na konju z dežjem v roki. Poslal jim bom pošten naliv, da jim bo zadosti namočil polja." Potem je otresel dvajset kapljic dežja šarcu na grivo. To je bilo zadnje postajališče. Konj se je spustil z oblakov in zdirjal naravnost proti hiši v gozdovih.