Življenje v dvoje, bodisi v zakonu ali zunajzakonski zvezi, je proces, ki se nenehno razvija in tako kot življenje sámo prinaša s seboj naloge, ki jih je treba na vsaki stopnji obvladati. Trajno partnersko razmerje -- za številne je zakon še vedno najznačilnejša oblika -- ponuja odraslemu človeku možnost, da se loti "nedokončanih nalog", tistih, ki jih v otroštvu in mladosti morda ni opravil dovolj dobro. Še zlasti to velja za prva skupna leta, ki so podlaga za vse odnose v prihodnosti. Če sta partnerja pri tem uspešna, bosta kot zakonca in kot posameznika nenehno napredovala in se razvijala, hkrati pa bosta v skladu s potrebami enega in drugega nenehno izboljševala tudi svoje razmerje (čeprav se tega morda ne bosta zavedala). Če pa partnerja drug drugemu ne znata izpolnjevati potreb, bodo privrele na dan težave iz prvih let skupnega življenja, zavrle njuno napredovanje in se spremenile v eno od najhujših pasti, ki se ji na zakonski poti ne bosta znala izogniti.