Ko je po izteku Blaževega mandata padel predlog, da bi prevzela funkcijo vršilca dolžnosti umetniškega vodje (kar je pomenilo, da se igralski ansambel skupaj z direktorjem še ni odločil, koga bi povabili za novega umetniškega vodjo, sezono pa je bilo potrebno kljub vsemu sestaviti in izpeljati), sem se po kratkem oklevanju odločila, da izziv sprejmem. Seveda sem že takrat slutila, da je vedejevstvo lahko huda past, saj bo trajalo le eno leto, nakar bo sledil uradni razpis. Eno leto pa je lahko v repertoarnem gledališču, kjer je večina igralcev kronično nezadovoljnih (ker so zasedeni preveč ali premalo) in ima tudi direktor svoje zahteve in želje, za začasnega vodjo (ki je takorekoč ves čas na ocenjevanju in opazovanju), usodno. Že takrat sem vedela, da je eno leto v gledališču ravno malo premalo, da bi se dalo narediti kaj prelomnega in ravno prav dolgo, da se večini zameriš. In kljub dejstvu, da sem to vedela, je bila »skušnjava ponudbe« zame takrat prevelika. Zato sem ji podlegla in vedejevstvo umetniškega vodje sprejela.