Poleg majorja pri hiši arheologov tudi tožilcev niso marali. Enkrat se je v hladnem nalivu dežja kot polit cucek moker stotnik poskušal nasmehniti, ko je iskal zatočišče, a so mu svetovali, naj si kupi dežnik. Drugič je v hudi sopari sam polkovnik upal na malo sence, a so mu povedali za hladen izvir vode v bližini nekega bora. Z verande so opazovali dogajanje v okolici skupne jame, nobena podrobnost jim ni ušla, a jim je bilo kljub temu prepovedano, da bi si ogledali vojaško opremo kastruma, v zameno pa so lahko uživali v predstavi v izbrani družbi. Bili so priče, na primer, vrnitvi okostij s sedeža policije, njihovi neslavni vrnitvi. Dovažali so jih naredniki in vodniki prav tako s samokolnicami, le da jih tokrat niso prekrili s šotorskim platnom in se niso več šopirili kot petelini med kokošmi. Podobni so bili premraženim vrabcem, ki niso vedeli, kako bi hitro pobegnili pred starim, za zdaj še potrpežljivim mačkom, polkovnikom z ostrimi in tresočimi ličnicami. Približevali so se počasi, morda zaradi poti ali teže, izpraznili so samokolnice, kjer jim je bilo naročeno, in hitro odšli. Ker so se njihove poti ponavljale in nikoli ni bilo jasno, ali se prizor dogaja zadnjič, so na verandi koče na veliko stavili in doktorand, tisti, ki je preučeval opremo in tehnike vojskovanja severnodonavskih čet, je s stavami zaslužil četrtino plače. Potem so bili arheologi priča »veliki inventuri«, ki se je začela s postavitvijo štirih zložljivih miz na robu skupnega grobišča, za katerimi so se vsako jutro postavili še neosiveli tožilci. Pod nadzorom polkovnika Spirua, ki je že pred nekaj časa osivel, so tožilci vojakom razdeljevali prozorne vrečke različnih velikosti, v katere si lahko dal vse, od stegnenice pa do petnice in od golenice do križnice, in ko so jih zlagali nazaj, so nanje lepili bele nalepke s šifro in z nekaj prvimi opažanji. Še ne teden po začetku operacije so k mizam dodali še zložljive stole, pojavil se je tudi ležalnik, ki si ga lahko postavil kamor koli, in res so ga postavljali kamor koli, glede na nagibe in intuicijo polkovnika. Ko so opravili plombiranje zabojev in v fascikle vpisali kupe kosti, ki so jih stresli iz samokolnice (in ko so kot ponavadi pojedli kosilo v Casi Matildi), so tožilci prešli na kosti iz razpokane zemlje. Zanimale so jih sledi krogel, pred vsako razbito ali razpokano lobanjo, za katero bi se lahko reklo, da je utrpela udarce, so naredili klicaj. Štiri zložljive mize niso upoštevale štirih strani neba, so pa bile postavljene kot vrh vetrovnice, tako da se je sonce po vrsti osredotočilo na vsakega od tožilcev. Tudi če so si mesta določili po hierarhiji, po uri in temperaturi poletnih dni, je bil tisti, ki ga je zadela huda vročina, videti skoncentriran bolj od drugih. Še huje je bilo, ko je deževalo in se je skupno grobišče napolnilo z vodo. Takrat so opazovalci z verande šli v majhno in edino sobo v koči, ki je služila kot garderoba, shramba, jedilnica, pisarna in še kot marsikaj drugega, v zmešnjavi poskušali najti stol in se gnetli, čakali, da zavre voda v džezvi na štedilniku s plinsko jeklenko, morda mleko, vino s sladkorjem in z dišavami, in vsaj eden od njih se je vprašal, zakaj so to podrtijo krstili za hišo arheologov.