gumni, da so to javno povedali, so padli v nemilost, ne glede na svoje partijske ali vojne zasluge. »Bodimo budnejši v boju za trdnost partijskih vrst«, je pisala Borba 21. avgusta 1948, nekaj dni zatem, ko je bil ubit heroj NOB Arso Jovanovi}, ki je poskušal zbežati v Romunijo. Besedam so sledila dejanja. Rankovi}ev stroj je začel delati s polno paro, poleg meščanskih sovražnikov revolucije je začel loviti tiste, ki so podpirali informbiro ali pa so bili samo osumljeni, da simpatizirajo z njim. Zaprli ali ubili so na stotine in stotine oficirjev Jugoslovanske armade in Udbe ter visokih uradnikov, predvsem Srbov in Črnogorcev. Aretacij je bilo toliko, da sodišča niso zmogla več opravljati svojega dela. Že avgusta je bil tako izdan dekret o »administrativnih kaznih«; določal je, da se lahko državi nevarne osebe brez procesa obsodi na »družbeno koristno delo«, kazni pa na predlog organov javne varnosti tudi podvoji. Proti koncu poletja so ustanovili posebna koncentracijska taborišča, v prepričanju, da je treba z železno roko zatreti vsakršen odpor. Na predlog hrvaških varnostnih organov so julija 1949 v ta namen izbrali samotno čer v Kvarnerju, Goli otok. Brez vode, brez rastlinja, brez naselij, poleti izpostavljena hudi pripeki, pozimi pa ostri burji, je ta skalna pustinja postala - tudi zato, ker bi jo Sovjeti, če bi napadli Jugoslavijo, težko zavzeli - idealen zaporniški pekel. Tam so bili jetniki - vseh je bilo okrog 16.000 - z lomljenjem in nakladanjem kamenja deležni prevzgoje, da bi se spet dostojno vključili v družbo. Mnogim to ni uspelo zaradi nečloveških življenjskih razmer ter strašnega telesnega in duševnega mučenja je na stotine zapornikov umrlo, med njimi jih ni bilo malo, ki so se odločili za samomor. Od 16. do 19. novembra 1948 so se člani informbiroja sestali na tretjem plenarnem zasedanju v Budimpešti in tam Tita in njegove najožje sodelavce ožigosali za »morilce in vohune« ter jih obtožili, da so bili »včeraj sodelavci gestapa, danes pa so lakaji imperialistov«. Proti »titoistom« so sprožili pravo gonjo, začela se je jeseni 1949 s spektakularnima procesoma proti dvema vidnima partijskima voditeljema: Laszlu Rajku na Madžarskem in Trajču Kostovu v Bolgariji. Oba sta bila obsojena na smrt in ustreljena, čeprav ne eden ne drugi v resnici ni imel s Titom nikakršne zveze. Toda to ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, poučiti voditelje satelitskih