»Če zjutraj ne odtečem 20, 30 kilometrov, sem ves dan za nikamor. Podobno je, če ne grem spat takrat, ko sem zaspan. In to je ponavadi s kurami,« zgodaj dopoldne, popolnoma prebujen in prerojen v kuhinji svoje pravljične hiše v še bolj pravljičnem gorenjskem podeželskem okolišu pove Dušan Mravlje. Težave izpred meseca dni, ko se je po eni najnapornejših tekaških preizkušenj, 246 kilometrov – v enem kosu! – dolgem Špartatlonu, zaradi hude dehidracije zgrudil in za nekaj časa tudi »izgubil«, so pozabljene. Telo že davno regenerirano, glava bistra in spočita. »Prihodnje leto grem zagotovo še enkrat, prepričan sem, da imam še najmanj tri ure rezerve, saj sem šel v letošnji tek premalo ambiciozno.« No, na koncu je bil vseeno 22. od skupno nekaj manj kot 400 udeležencev. Pri 54 letih. Pri skoraj 300 tisoč kilometrih, pretečenih v življenju. In požiranju cest se še nikakor ne namerava odreči, predvsem pa upa, da se bo med Slovenci vendarle našel kdo, ki bo šel po njegovih stopinjah.