Pa čeprav se letošnji dobitnik glavne nagrade »hudi maček«, izvrstna srhljivka Hladni plen (Fritt vilt, režija Roar Uthaug), razlikuje od večine drugih tudi po tem, da je nastal v okviru norveške nacionalne produkcije, kar bi v kateri drugi, drugačni državi – ne bomo je zdaj omenjali – nemudoma izzvalo škandal. Doma je bil, ob laskavih kritikah, lani to tudi drugi najbolj gledan film. Hladni plen je tehnično in izrazno učinkovito in dovršeno, realistično in minimalistično posvetilo »slasherjem« iz osemdesetih, saj ne potrebuje ničesar drugega kot pet dvajsetletnikov, ki se odpravijo smučat v hribe. Po nesreči enega od njih se zatečejo v zapuščeno veliko visokogorsko zatočišče, v katerem ni ne elektrike ne telefonskega signala, a na žalost tudi niso povsem sami …