Dan brezvetrja smo izkoristili za ogled otoka. Bumbak je poklical nekaj prijateljev in že nas je čakal kombi. Odpeljali smo se na drugo stran otoka, v prekrasno vasico Komiža. V polni sezoni je vasica nabita s turisti, ker pa smo mi vanjo prispeli zunaj sezone, je prišel njen mediteranski šarm še bolj do izraza. Med krajšim sprehodom so nas obdajale palme in kamnite hiše in ugotovili smo, zakaj je bila na lestvici Lonely Planeta in National Geographica hrvaška obala dolgo ena najlepših delov evropske celine. Kmalu pa smo se odpeljali naprej, na najvišji del otoka, od koder smo imeli fenomenalen razgled na Komižo in skoraj vso okolico otoka. Ob manjši cerkvici na vrhu smo prosili Eola (grški bog vetra) za dober veter in se odpravili na obisk k Firu, Bumbekovemu prijatelju. Firo je trener viškega kriket tima − mimogrede, kriket, ki v tem delu sveta skoraj ne obstaja, je na Visu le še ostanek zgodovine, ko je bil ta otok britanska vojaška baza. Ostanki letališča so še vidni, čeprav na tem mestu zdaj stojijo vinogradi. Firo nam je postregel z domačim družinskim vinom Rokis in grepo, ki smo ga z veseljem pokušali. Vse lepo po navadi hitro mine in tudi mi smo se morali prekmalu vrniti v pristanišče.