Dan po zborovanju je omedlela in v naslednjih tednih so se ponovile bolečine v trebuhu. Zdravniki so jo preiskali in Perónu povedali, da ima raka na črevesju v poznem stadiju s stranskimi posledicami. Eviti so bolezen prikrili. Osemindvajsetega septembra je dobila transfuzijo krvi in prav ta dan je poskušal del vojske vreči Peróna z oblasti. Puč ni uspel, sindikati pa so iz protesta proti poskusu vojaškega udara razglasili štiriindvajseturno stavko. Perón je nagovoril množico na glavnem trgu in rohnel proti pučistom. Eskadrilja letal je bila že pripravljena, da bo bombardirala vladno palačo, toda poveljujoči oficir je presodil, da bi zaradi množice pred vladno palačo povzročil pravi pokol, zato si je premislil in eskadrilja je odletela v sosednji Urugvaj. Toda nevarnosti državnega udara še ni bilo konec, Evita se je tega zavedala. Okoli njene bolniške postelje so se zbrali njeni zvesti predstavniki sindikatov in dela vojske in ukazala jim je, naj odprejo skladišča z orožjem ter razdelijo orožje delavcem. »Če vojska ne bo branila Peróna, naj ga brani narod.« Pučisti so pred to grožnjo popustili, v cerkvah pa so bile maše za Evitino zdravje. Sredi oktobra se je na glavnem trgu zbralo milijon njenih privržencev v upanju, da jo bodo videli. Evita je dobila močen odmerek morfija in se pojavila na balkonu predsedniške palače, bleda, shujšana ter izčrpana. Stopila je k mikrofonu in hotela spregovoriti, toda zmanjkalo ji je moči. Končno se je s slabotnim, hripavim glasom zahvalila množici.