Ko je tako sedel in se opiral na palico, je premišljeval, da bi se z lipo, ki je stala na bregu, obsijanem s soncem, dalo s potezo konja vzeti telegrafski drog, in se hkrati poskušal spomniti, o čem je pravkar govoril. Natakar z ducatom praznih pivskih vrčkov, visečih na ukrivljenih prstih, je stekel vzdolž krila zdraviliškega doma in Lužin se je z olajšanjem spomnil, da je govoril o turnirju, ki je bil nekoč prav v tem delu stavbe. Razburil se je, postalo mu je vroče, klobuk mu je stiskal senca in to razburjenje mu še ni bilo povsem razumljivo. "Pridite," je rekel. "Pokažem vam. Tam je zdaj najbrž prazno. In hladno." S težkimi koraki in vlekoč za sabo palico, da je škripala po pesku in poskočila na pragu, je stopil skozi vrata prvi. "Kakšen neotesanec!" je pomislila in se zalotila, da pri tem zmajuje z glavo, ker nima povsem prav - sploh ne gre za neotesanost. "Menda bo tukaj," je rekel Lužin in odpahnil stranska vrata. Tam je gorel ogenj, debeluh v belem je nekaj kričal in skladovnica krožnikov je tekla na človeških nogah. "Ne, naprej bo," je rekel Lužin in odšel po hodniku. Odprl je druga vrata in toliko da ni padel: navzdol so držale stopničke, spodaj pa je zagledal nekakšno dračje, kup smeti in preplašeno kokoš, ki se je ritensko umikala. "Zmotil sem se," je rekel Lužin. "Najbrž bo tam, desno." Začutil je, da mu po čelu mezijo vroče kapljice potu, in je snel klobuk. Ah, kako jasna je bila podoba prostorne, prazne, hladne dvorane - in kako težko jo je bilo najti! "Še ta vrata poskusiva," je rekel. Pokazalo se je, da so zaklenjena. Nekajkrat je pokljukal. "Kdo je?" je mahoma vprašal hripav glas, zaškripala je postelja. "Pomota, pomota," je zamrmral Lužin in šel naprej, potem se je obrnil in obstal: bil je sam. "Kam je šla?" je rekel glasno; prestopal se je na mestu in se oziral naokrog. Hodnik, okno na vrt, na steni naprava z oštevilčenimi okenci. Nekje je pozvonilo. V enem od okenc je postrani izskočila številka. Obšla sta ga nemir in negotovost, kakor da se je izgubil v grdih sanjah. Hitro je odšel nazaj in polglasno ponavljal: "Čudne šale, čudne šale." Naenkrat se je znašel na vrtu, kjer sta sedela dva in ga radovedno ogledovala. Mahoma je zaslišal nad sabo smeh, pogledal je gor. Stala je na balkonu svoje sobe in se smejala. S komolci na ograji in z dlanmi na licih je kimala očitajoče in poredno hkrati. Videla je njegov veliki obraz, na stran poveznjeni klobuk in čakala, kaj bo napravil. Vzravnala se je, razširila roke, kakor da pojasnjuje, in zavpila: "Nisem vas mogla dohajati!" Lužin je sklonil glavo in stopil noter. Domnevala je, da bo zdaj potrkal pri njej, in si govorila, da ga ne spusti naprej, češ da nima pospravljene sobe. Vendar ni potrkal. Ko je prišla na večerjo, ga ni bilo v jedilnici. "Užaljen je," je sklenila in šla spat prej kot navadno. Zjutraj se je odpravila na sprehod in pogledala, ali ne čaka v parku na klopi, s časnikom kakor zmerom. Ni ga bilo ne v parku ne v galeriji, zato se je šla sprehajat brez njega. Ko ga ni bilo tudi h kosilu in se je za njegovo mizo pojavil zelo star zakonski par, ki si je že dolgo želel te mize, je vprašala v recepciji, ali je gospod Lužin bolan. "Gospod Lužin je davi odpotoval v Berlin," je odgovorila gospodična.